Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. september 2021 / 08:10  

Če so že ženske na dobrem glasu težko dokazovale, da so bile 'zares' posiljene, so toliko manj možnosti, da bi jim verjeli, da so bile zlorabljene, imele že ožigosane.

Helena Vončan (25), samska 'vagantka' iz Dravelj, je prijavila, da jo je 11. julija 1857 popoldan posilil Anton Ločnikar, fotograf iz Ljubljane. Zapisali so, da je njena izjava glede na to, da je znana vlačuga, zelo neverodostojna. Zaradi nedostojnega življenja da je bila že večkrat kaznovana in se je zaradi sifilisa že zdravila v javni bolnici. Zdravniški pregled ni pokazal očitnega 'nasilnega posilstva'. Izvedenci so ugotavljali, da so najdene sledi na spolovilu kazale na pogosto soglasno in prostovoljno občevanje v zadnjem času. Kar je priznala tudi prijaviteljica. Iz teh razlogov, je pisal državni pravdnik (tožilec), prijaviteljici na slabem glasu na sodišču ne bi dovolili, da bi prisegla, povedala svojo izjavo pod prisego. Ker zločina posilstva ne bi bilo moč dokazati, se tudi ni spustil v kazensko preiskavo prijavljenega dejanja. Kasneje je Helena ponovno prijavila Ločnikarja, ki jo je zaradi njene prve prijave pretepel in tudi na njenem spolovilu so našli posledice lažje poškodbe, zato so spis predali v nadaljnjo obravnavo pristojnemu okrajnemu sodišču Ljubljana Okolica.

Podobno niso verjeli Barbari Lambergar, ki je bila na slabem glasu in je obtožila orožnika Franca Habingerja, da jo je posilil. Orožniki so jo zato prijavili državnem pravdništvu, češ da je zagrešila zločin obrekovanja. Državno pravdništvo je ugotovilo, da sicer Lambergarjevi ne gre verjeti, vendar da gre za prestopek obrekovanja (in ne za zločin), ter so zadevo predali v obravnavo okrajnemu uradu Litija, kot sodišču.

Že ves čas lahko spremljamo, kako je bilo ženskam težko dokazovati, da je bilo posilstvo res posilstvo. Če obtoženi dejanja ni priznal, so morale dokazovati zadosten odpor, zahtevali sta se dve priči, poleg žrtve torej še najmanj ena verodostojna oseba, ki so jo lahko zaprisegli. Pa vendar ... sicer pa, poglejmo najprej izjavo tožiteljice v naslednjem primeru.

Helena Jerina, gostačeva žena iz Bistre pri Vrhniki, se je 12. 6. 1853 okrog šestih popoldan vračala domov z obiska matere v Bevkah, ko je na osamljenem mestu na barju srečala dva neznanca, ki sta šla mimo nje brez besed. Kmalu zatem se je eden od njiju vrnil in jo spremljal kakih dvesto korakov v ravnodušnem pogovoru. Kar naenkrat ji je v precej osornem tonu velel: »Ženska, daj korbo z glave dol!«

Vprašala ga je, da zakaj, in tega ni hotela storiti. Pa je zagrabil košaro, ki jo je čvrsto držala na glavi, in potegnil, da se je prevrnil lonec z mastjo v njej in je bila primorana dati košaro z glave.

Sledil je ukaz: »Ženska, sedaj se pa vlezi na tla!« In ko tega ni hotela storiti, jo je zgrabil za roko, jo zavrtel in ji spodnesel noge, da je padla na tla. Pokleknil je k njej, jo zgrabil za vrat in za prsi, si odpel hlače, ona se je ritensko odrivala proč od njega, on pa je lezel po kolenih za njo.