Dr. Jože Dežman z revijo Signal, na katere naslovnici je Hugo Primožič / Foto: Tina Dokl

Slovenci v tuji vojski

Muzejska razstava Po sili vojak II nas vodi od mobilizacije prek vojaškega življenja na fronto, prek prebegov, okrevanja po dobljenih ranah, ujetništev in tistih, ki so preživeli, do vrnitve domov. Predmeti, dokumenti, pisma, fotografije nam približajo človeške usode Gorenjcev, ki so bili nemški vojaki.

»Razpredelnica na panoju nam pove, da sta bila nekoliko slabša letnika 1916 in 1917, ko je bilo zaradi prve svetovne vojne manj rojstev, bogati pa letniki od 1923 do 1926. Še včeraj otroci so 17- do 20-letniki čez noč postajali možje v uniformah.«

Jože Dežman: »Pomembno je, da raziskujemo to temo iz časa druge svetovne vojne. Svoboda raziskovanja bogati spomin. Razprava na to temo pa spodbuja dialog.«

Francija, 20. februar 1944. Stane Rozman piše bratu Cirilu: »Dragi Ciril, spomni se nazaj, kako nam odgovarja Sv. katekizem, da smo samo popotniki skozi solzno dolino. Nikdar ni bila ta beseda solzna dolina tako resnična, kakor je danes! Solze naših Slovenskih mater bi tekle v potokih in kri naših fantov v rekah, če ne bi zemlja požrla vse to. Mogoče bo rod za nami živel lepše, ker bo dovolj semena, in zemlja dovolj vlažna od krvi in bo lepše rodilo!« Oba brata sta še istega leta padla v nemški vojski.

Zapisane besede v enem od pisem, ki jih hrani soavtor razstave dr. Uroš Košir, so na neki način moto tokratne muzejske postavitve Po sili vojak II – Prisilno mobilizirani Gorenjci in Korošci v nemško vojsko 1943–1945, ki je na ogled v nadstropju gradu Khislstein. Skozi muzejske predmete, dokumente, fotografije, pisma in dnevnike razstava govori o Slovencih, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko in v njej doživljali strahote druge svetovne vojne.

Dr. Monika Kokalj Kočevar je zbrala podatke o prisilno mobiliziranih Gorenjcih, dr. Marjan Linasi pa o prisilno mobiliziranih Korošcih. Prva je popisala več kot enajst tisoč prisilno mobiliziranih Gorenjcev, drugi več kot tisoč Korošcev. Smrtnih žrtev med njimi je bilo okoli dva tisoč, največ jih je padlo na vzhodni fronti. Znani kraji smrti so oddaljeni od Slovenije povprečno okoli dva tisoč kilometrov.

To je le nekaj osnovnih podatkov v uvod k razstavi, ki se začne simbolično – z vojaškima kovčkoma ter nad njima razglasom za nabor in poleg grožnjo okupatorja, kaj se lahko zgodi tistim, ki se pozivu ne bodo javili. Dva ohranjena spisa o nabornikih iz Loma sta prava redkost, saj so bili po gorenjskih občinah tovrstni arhivi po vojni uničeni. »Verjetno je, da se bo število prisilno mobiliziranih po nadaljnjih raziskavah še povečalo, na Gorenjskem morda za dva do tri tisoč, na Koroškem za nekaj sto. Po odprtju razstave se je že javilo nekaj novih ljudi, ki so imeli sorodnika v nemški vojski,« pove dr. Jože Dežman, četrti avtor razstave, po kateri me popelje. Ugotavlja, da je bilo, ko gre za vojaške formacije, največ Slovencev v okupatorskih uniformah, v nemški, italijanski in madžarski vojski in tudi v raznih pomožnih nemških enotah. Razpredelnica na panoju nam pove, da sta bila nekoliko slabša letnika 1916 in 1917, ko je bilo zaradi prve svetovne vojne manj rojstev, bogati pa so bili letniki od 1923 do 1926. Še včeraj otroci so 17- do 20-letniki čez noč postajali možje v uniformah.

Oče v prvi, sin v drugi svetovni vojni

Nemške okupacijske oblasti so ustanovile Zvezo bojevnikov, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Tudi s tem so skušali vplivati, da bi očetje, ki so se borili za Avstro-Ogrsko v prvi svetovni vojni, spodbudili sinove, da bi se borili za tretji rajh. V nadaljevanju postavitve se v vitrinah srečamo z različnimi predmeti, povezanimi z vojaščino, od vojaških knjižic, izkaznic državnih delovnih služb, različnega jedilnega pribora, vojaških kap do pisem in fotografij. »Razstava je grajena tako, da se z vsakim predmetom dotakneš tudi človeka, katerega last so ti bili,« pove Dežman, da je varuh spomina na svoje sorodnike največkrat že tretja generacija.

Tako recimo družina Rozman hrani fotoaparat Franca Rozmana, s katerim je posnel cel album fotografij. Večji del fotografij je nastajalo v vojašnicah in vadbenih centrih, v delovnih službah, manj so se vojaki slikali na fronti. Dva zajetna svežnja pisem Slavka Hribarja govorita o pogostem dopisovanju tako vojakov z domačimi kot vojakov med seboj. Takole je domačim pisal 15. novembra 1943 iz Grenobla: »Vedno imam v mislih svoj domači kraj. Vedno imam v glavi, kaj delajo Križani in moje prijateljice. Kako bi bil rad doma, pa ne morem pri tem prekletem nasilju tujcev. Mi se bomo borili za svoje domove, ne pa za tujčeve. Mi smo drug narod in biti hočemo zase. To je naša želja in se mora izpolniti.« Vojni dnevniki so še posebej pomembna dediščina, saj so vanje beležili vsakodnevno življenje v vojaški enoti običajno brez olepšav. Zanimiva je kovinska cigaretnica, ki je Ivanu Muleju iz Studenčic rešila življenje, saj je zaustavila kroglo, preden bi ga ta ubila.

Osem različnih usod

Ko na fotografijah vidimo fante v nemških uniformah, nimamo občutka, da gre za Slovence. V osrednjem delu razstave je predstavljenih osem različnih usod, ki kažejo na to, da ne moremo podajati nekih splošnih ugotovitev o tem, kako je bil kdo mobiliziran in kako se mu je godilo. Leon Kern je bil ujet in je šel skozi deset ujetniških taborišč v Sovjetski zvezi. Ker so ga zamenjali z nemškim ujetnikom z istim imenom in priimkom, je ostal v ujetništvu v Sovjetski zvezi do leta 1954, izumitelj Peter Florjančič je uprizoril smrtno nesrečo, da je pobegnil pred mobilizacijo, Hugo Primožič je bil kot podoficir odlikovan z enim najvišjih nemških odlikovanj – viteškim križcem s hrastovimi listi. S svojo posadko protioklepnega topa je uničil več deset sovjetskih tankov. Njegov oče je bil iz Tržiča in Huga so leta 1943 pripeljali na obisk v Tržič kot vzor nemškega bojevnika. Bil je celo na naslovnici nemške revije Signal.

Mnogi se niso nikoli vrnili domov

Za padlimi vojaki so sorodniki pogosto še dolgo po vojni gojili spomin. Tako so bratoma Francu in Jakobu Pazlarju namenili bogkov kot z njuno sliko in Jezusom. Rekonstrukcijo takega kota so postavili tudi na razstavi.

Kot rečeno, so slovenski fantje v povprečju pokopani dva tisoč kilometrov od doma – od Normandije do Sibirije, od Leningrada do Monte Casina v Italiji. Grozljiva je stena z osmrtnicami. Na večini so imena ponemčena, prav tako kraji, iz katerih so padli vojaki prihajali. Na gorenjske domove se ni vrnilo okrog 1750 vojakov.

Na razstavi so predstavljene tudi različne poti vojakov domov. Nekateri so prihajali iz ujetništva, številni so se pridružili 5. prekomorski brigadi, tudi drugim enotam partizanske vojske, v Sovjetski zvezi tudi Rdeči armadi. Marsikateri izmed njih se je potem izkazal v novih enotah v Sovjetski zvezi, na Češkem, v Franciji in zato prejel odlikovanje. Nekaj jih je na ogled tudi na razstavi.

Povojna oblast je mobilizirance na neki način izbrisala iz kolektivnega spomina. »Zato je pomembno, da raziskujemo to temo iz časa druge svetovne vojne. Svoboda raziskovanja bogati spomin. Razprava na to temo pa spodbuja dialog. Ta generacija slovenskih fantov je prestala test zgodovine – morali so dati vse od sebe, da jih ni zlomilo,« razmišlja dr. Jože Dežman. »Na razstavi Po sili vojak II si lahko ogledate zgodbo o tragediji neke generacije, ki preprosto ni imela izbire.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 14°

zmerno oblačno
vlažnost: 76 %
veter: SV, hitrost: 11 km/h

8/22

sobota

10/21

nedelja

9/24

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

IZLETI / Naklo, 25. maj 2024

Pohod po Naklem in okolici – Voglarjeva pot

PRIREDITVE / Škofja Loka, 25. maj 2024

Revija mladih slovenskih orglavcev

PRIREDITVE / Breg ob Savi, 26. maj 2024

Župnijski slovesnosti na Bregu ob Savi

IZLETI / Kranj, 27. maj 2024

Ohranjanje zdravja za člane MDI Kranj

DELAVNICE / Kranj, 28. maj 2024

Delavnica šivanja vrečk za sadje ali zelenjavo

IZLETI / Kranj, 28. maj 2024

Kolesarski izlet DU Kranj

PRIREDITVE / Kranj, 1. junij 2024

Družabno srečanje slepih in slabovidnih

IZLETI / Kranj, 1. junij 2024

Na Grmado in Stene sv. Ane

 

 
 

 

 
 
 

Prodaja Panvite ali kako levi in desni mešetarji razprodajajo Slovenijo / 07:10, 25. maj

Z napisanim se strinjam in tudi delim skrb in jezo.Vendar je bil prvopodpisani veliko let na visokih položajih v vladah, z vplivom in možnos...

Rešitev je kavcijski sistem / 09:28, 24. maj

Ena večjih bedarij zadnjih desetletij je pitje vode iz plastenk. Povrhu ob držanju flaše plastika poka. Boste rekli koga to moti. Recimo v a...

Policisti preverjali, kako vzorni so vozniki e-skirojev / 16:00, 23. maj

No ja, ko vidiš kako kršijo prometne predpise starejši, potem že veš kako vzgajajo otroke. Zato ni čudno, da se otroci obnašajo kot se v krš...

Do hitrejše in kvalitetnejše povezave s spletom preko omrežja RUNE / 15:40, 23. maj

Upam, da to berejo tudi uslužbenci Telekoma in nam v Kranju omogočijo optično povezavo v internet, ne pa da še dandanes uporabniki visimo na...

Helikoptersko reševanje / 15:38, 23. maj

Zadeva se vleče že od leta 1979 dalje. Takrat in nekaj kasneje bi lahko dobili polno opremljen helikopter zastonj in bi lahko le nadgrajeval...

Tudi družinski zdravniki v Sloveniji imamo dovolj / 13:04, 22. maj

Ta pokvarjena in nesposobna vlada bo uničila vse, kar je še delovalo v Sloveniji. Treba bo na ulice in jih pognati iz foteljev. Levica misli, da je vladanje njen peskovnik.

Počutje v podjetju je ključno / 07:40, 20. maj

Imam vprašanje. V GG redno objavljate članke in zgodbe o družinskih podjetjih ( lani prevoznik Bizjak z družino, pa Habjan z družino, pa še ...