Po sledeh svojih prednikov

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Arhiv člankov / petek, 23. september 2016 / 14:49  

Slovensko rodoslovno društvo skupaj z ameriškim rodoslovnim društvom organizira četrto rodoslovno konferenco, ki se je v teh dneh v naših krajih udeležujejo potomci slovenskih izseljencev. V skupini 53 Američanov sta sestri Cheralyn in Joelene, ki sta se po sledeh svojih prednikov odpravili tudi na Osolnik k Stanku Bukovcu.

Sestrama Cheralyn Irene Olivo in L. Joelene Olivo Mack, obe živita v Kaliforniji, v Los Angelesu oziroma njegovi okolici, se leta 1999, ko sta prvič obiskali Slovenijo, niti sanjalo ni, da se bosta čez nekaj let k nam vrnili z drugačnimi nameni. Prvič sta bili na obisku turistično, ob svojem drugem obisku sta se podali po sledeh svojih prednikov. Medtem sta namreč izvedeli, da je bil njun ded Peter Slovenec. »Najin bratranec raziskuje rodoslovno drevo, vedeli smo, da po obeh straneh družina izvira iz Evrope. Omenil je tudi Petra, a sva sprva mislili, da je bil Peter Avstrijec,« sta povedali pred nekaj dnevi. Marsikdo še danes ne ve, kje je Slovenija, sestri pa sta deda imeli za Avstrijca, ker nista vedeli, da smo bili Slovenci v teh krajih v tistih letih pod Avstro-Ogrsko. Ko sta raziskovali naprej, tudi s pomočjo spleta in kasneje še kustosa hrvaškega muzeja v Clevelandu, sta dobili dokaz o slovenskih prednikih in sta sprejeli odločitev, da se morata vrniti v Slovenijo vsaj še enkrat.

Iskanje samega sebe

Cheralyn in Joelene sta pred tednom dni k nam pripotovali s še 51 drugimi Američani, potomci slovenskih izseljencev, na že četrto konferenco, ki jo Slovensko rodoslovno društvo organizira skupaj z ameriškim in se bo zaključila 25. septembra. Obiskujejo kraje, ki so jih pred več kot stotimi leti zapustili njihovi predniki z namenom raziskovanja in dokumentiranja rodovnika ter iskanja in srečanja s sorodniki. Kot je povedal Peter Hawlina, predsednik Slovenskega rodoslovnega društva s sedežem v Lipici pri Škofji Loki, bi to lahko poimenovali kot turizem, motiviran z rodoslovjem. »Veste, to je božja pot, namreč iskanje samega sebe. Da pa se na tak način začneš iskati, moraš biti že zelo zrel,« je prepričan.

Na vseh konferencah doslej je bil obisk dober, zanimanje za rodovnik, ki služi kot ogrodje, ki se širi in širi, se je iz skorajšnjega pozabljenja prebudilo in ga Hawlina primerja z neverjetno silo, ki človeka premakne iz njegove vsakdanjosti v to. Nekateri od ameriških udeležencev imajo že ustvarjene stike, če pa nimajo nobenega, jim v slovenskem društvu poskušajo najti najbolj pravega člana za poznavanje sorodstva oz. se člani osebno angažirajo, kot se je Peter Hawlina v primeru sester Cheralyn in Joelene.

Srečanje na Osolniku

Stanka Bukovca sta Cheralyn in Joelene obiskali v ponedeljek popoldne. Kajti prav tu, na Osolniku, na domačiji naj bi se rodil Peter Bukovec, njun ded. V krstnem listu, ki ga je izdala ljubljanska nadškofija, med drugim piše, da je bil Peter rojen petega julija 1877, krščen dva dni kasneje, njegov oče je bil Martin Bukovec, mama pa Anna Štrekelj. Peter se je poročil z Nemko, emigrirala sta v Ameriko na božič leta 1902 in se nista nikoli vrnila. Kmalu za Petrom se je v Ameriko preselil še njegov starejši brat, a je umrl mlad, neporočen, še en brat je izginil neznano kam prav tako v Ameriki.

Stanka Bukovca sta sestri kar takoj 'vzeli' za sorodnika, podobnosti sta videli v njem in njunem stricu Petu že po videzu: »Videti je prav tak kot stric Pete. Saj še hodi kot stric Pete,« se kar nista mogli načuditi. Stanko pa je medtem premišljeval, kaj mu je pripovedoval oče. Spomnil se je že, da so njegovi predniki, Bukovčevi, kupili domačijo in se preselili na Osolnik. Po imenih pa se je bolj spomnil maminih dveh bratrancev, Erbežnikovih, da sta se po vojni preselila v Argentino v Buenos Aires. Ampak da bi kakšnega sorodnika imel tudi v Severni Ameriki? Peter Hawlina mu je pomagal s podatkom, da sta bila Stankov ded in Peter Bukovec (ded Cheralyn in Joelene) bratranca in da se je priimek Bukovec ohranil v rodbini tudi severneje čez lužo.

Potem smo pustili, da so se novi znanci in, kot kaže, vendarle sorodniki po nekem kolenu, imeli priložnost še bolje spoznati. Sestri Cheralyn in Joelene v Sloveniji vsekakor nista zadnjič, kot sta še zatrdili obe prijetno vznemirjeni, da se sprehajata po krajih in se srečujeta z ljudmi, katerih del sta tudi sami.