Nora kulturna revolucija

Maova kulturna revolucija

Preberimo najprej nekaj misli o »veliki proletarski kulturni revoluciji« v letih 1966–1976. Iz članka novinarke Zorane Baković, ene najboljših poznavalk Kitajske pri nas. »Danes (2026) zaznamuje Kitajska 60 let od začetka kulturne revolucije oziroma od 'objave' Centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske o potrebi upora proti buržoaznim elementom, ki so se 'vtihotapili v partijo in vlado, vojsko in različne kulturne sfere, zdaj pa čakajo na priložnost, da si bodo, ko bodo za to dozoreli pogoji, prigrabili politično oblast in diktaturo proletariata spremenili v diktaturo buržoazije'. In treba se je spomniti, v kakšno tragedijo lahko pripelje radikalizacija določene ideje, spreminjanje nekega voditelja v božanstvo in degradiranje vseh institucij, in to od izobraževalnih pa vse do pravosodnih. Upor, 'zao-fan', kot se je imenoval v kitajskem jeziku, in nasilni poskus izvajanja 'čiste' komunistične ideologije je trajal samo okoli dve leti in pol. Politični obračuni znotraj partije in vojske pa so se nadaljevali vse do smrti voditelja Mao Cetunga 9. septembra 1976, tako da se velika kulturna revolucija v kitajskih zapisih skoraj vedno omenja kot 'desetletje kaosa'. Po vsej državi je terjala okoli dva milijona življenj, samo v Pekingu so v teh desetih letih sežgali okoli 2,3 milijona knjig, uničili 3,3 milijona umetniških del, antičnega pohištva in dragocenih predmetov iz davnine. Vse to se je opravičevalo z nujnim uničenjem 'štirih starih' – 'starega načina razmišljanja, stare kulture, starih običajev in starih navad' /…/ Vendar je za 'kulturno revolucijo' prvenstveno stalo prepričanje voditelja, da se vse začenja od kulture oziroma v tem primeru od uničenja kulture, ki je bila tisočletja srž kitajske identitete, nato pa tudi od ustvarjanja novega sklopa zavesti, iz katerega bi se lahko šele rodila nova nacija in v kitajski identiteti zavzela mesto, ki ga je do takrat napolnjevala starodavna civilizacija …«

Kitajska aktualna revolucija

Zdaj pa primerjajmo še nekdanjo in sedanjo revolucijo, ki jo vodi predsednik Ši. »Ši po mnogočem spominja na pokojnega voditelja, pa vendar, naj spomnimo, da je bil tudi sam žrtev velike kulturne revolucije, in to kot sin enega od Maovih bližnjih sodelavcev Ši Džongšuna, ki se je zavzemal za gospodarske reforme. To se je istovetilo z nagnjenostjo h kapitalizmu, tako da je bil pregnan in poslan na težko fizično delo daleč stran od Pekinga. Ši nikakor ne more imeti niti podobnih motivov za sprožitev tako množičnega gibanja, kakršni so vodili pokojnega voditelja, saj znotraj partije ne obstajajo frakcije, ki bi imele jasno artikulirano strategijo razvoja in zunanjo politiko, ki bi se razlikovala od Šijeve, ki pa na koncu koncev vodi državo, povsem drugačno od tiste, kakršna je bila Kitajska v šestdesetih letih prejšnjega stoletja: na začetku kulturne revolucije je samo 15 odstotkov kitajskega prebivalstva živelo v mestih, medtem ko šteje danes urbana populacija 67 odstotkov od več kot 1,4 milijarde Kitajcev. Bruto domači proizvod na prebivalca je leta 1960 znašal komaj 90 dolarjev (leta 1962 je zdrsnil na bornih 75 dolarjev), medtem ko znaša danes skoraj 14 tisoč ameriških dolarjev. In kar je najpomembnejše: Maova Kitajska ni imela srednjega razreda, pa tudi ne milijonarjev in milijarderjev. Danes je zaradi večjega Šijevega nadzora težje obogateti kot pred desetimi leti, a ima Kitajska kljub temu 6,3 milijona milijonarjev (v ameriških dolarjih) in 470 milijarderjev. V srednji razred sodi od 350 do 500 milijonov Kitajcev (odvisno od definicije tega pojma) in nikomur – še najmanj Ši Džinpingu – ne pade na pamet, da bi morali vsi ti oditi na podeželje, da bi se tam od najbolj revolucionarnega razreda učili, kako se gradi novo družbo. Danes je ravno obratno: več kot 300 milijonov kmetov občasno odhaja v mesta in tam opravlja različna sezonska dela, da bi tako vsaj delček urbane blaginje prinesli nazaj v svoje vasi in svojim družinam omogočili življenje, ki bi bilo kolikor toliko podobno tistemu v mestih.« (Vir: Zorana Baković, Revolucija znotraj revolucije …, Sobotna priloga Dela, 16. maja 2026)

Populistična kulturna revolucija

Ob pogledu na nekdanjo in aktualno revolucijo na Kitajskem pomislimo na najbolj očitno »revolucijo«, ki v svetu poteka zdaj. To je populistična kulturna revolucija, ki jo najbolj vidno poosebljajo ameriški predsednik in njemu podobni veliki populisti tega sveta. Ta revolucija je zajela cel svet in ne vemo, kako se bo končala. Bog daj, da bi jo preživeli in obranili demokratične vrednote, ki jih novi populizem vse bolj ogroža.