Nagrajevanje direktorjev

Naj predstavim svoje razmišljanje o tej temi, morda mi bo kdo odgovoril in me »potolažil«, da je tako pač najbolje in najbolj prav. Pri tem je verjetno »izvirni greh« moja nekdanja zaposlitev, bil sem namreč delavec s pooblastili in sem lahko dobro spoznal odgovornosti direktorja v gospodarstvu v primerjavi z javnim sektorjem.

Vsako podjetje ima več oddelkov: razvoj, komercialo (raziskave trga, prodaja, nabava), tehnološko in terminsko pripravo proizvodnje, proizvodnjo, kontrolo kakovosti, prodajo in servis. V vseh oddelkih mora direktor poskrbeti tudi za varstvo pri delu, zelo pomembne so inovacije oziroma koristni predlogi za izboljšave, izkoriščanje notranjih rezerv in ideje za preventivo na vseh področjih dela.

Direktor v gospodarstvu ima bistveno večjo odgovornost, družba (država) bi morala gledati tudi na to, koliko novoustvarjene vrednosti prinaša gospodarska družba v primerjavi z bankami in zavarovalnicami. Zavarovalničarji imajo vsaj občasno težje delo (naravne nesreče, poškodbe, invalidnosti itd.), bankirji pa le prerazporejajo sredstva, ki jih v banke nosimo državljani, nobenih skrbi nimajo za varstvom pri delu ali inovacijami, ki bi odmevale po vsej državi ali po svetu, tako kot v javnem sektorju odmevanju dosežki naših zdravnikov. Bankir zmanjša obrestne mere in dobički so večji, več ostane za delitev upravam in nadzornikom. Ta denar ni zaslužen iz novoustvarjene vrednosti!

Bolje bi morali nagrajevati tiste, ki ustvarjajo novo vrednost, ki družbi več prispevajo, in zmanjšati nagrajevanje nadzornikov, ki prikimavajo upravam, saj je direktor tisti, ki vodi podjetje, banko ali zavarovalnico.

To je »pesek v oči«, ne pa plačilo za opravljeno delo!