Med videzom in resničnostjo

Zgodbe na robu stvarnosti je naslov tematskega sklopa za maturitetni esej iz slovenščine na splošni maturi prihodnje leto. V okviru tematskega sklopa bodo dijaki obravnavali besedila Plašč, Nevski prospekt in Nos Nikolaja Gogolja ter Steklene stene Ane Svetel. S svojimi razmišljanji, napotki in namigi jim je tudi letos v okviru Bralnice na vrtu Sokolskega doma nekaj iztočnic za pristop k letošnji temi za esej na maturi ponudil literarni zgodovinar, publicist in pisatelj Aljoša Harlamov, ki je poudaril, da je letošnji izbor prinesel zanimivo, a zahtevno literarno temo. ​Iskreno je priznal, da je imel tokrat tudi sam precej težav pri iskanju vzporednic med deli obeh avtorjev. Sam se je osredotočil predvsem na razkorak med videzom in resničnostjo ter razredno perspektivo – oba avtorja po njegovih besedah dobro prikažeta, kako položaj v družbi človeku določa, kako vidi svet.

Gogolja, je razložil Harlamov, umeščamo na prehod med romantiko in realizmom, vendar se njegovih zgodb ne da preprosto pospraviti v eno literarno obdobje. V njih je veliko ironije, groteske in absurda, zato ga lahko razumemo tudi kot enega od predhodnikov nadrealizma. Njegove zgodbe so interpretativno zelo odprte in je težko razbrati pravi pomen. Prav to je po Harlamovem mnenju ena njihovih največjih posebnosti. V Plašču tako spremljamo Akakija Akakijeviča Bašmačkina, majhnega birokrata, ki vse življenje prepisuje dokumente. Je človek brez družabnega življenja in večjih ambicij. Ko ugotovi, da je njegov plašč dotrajan, začne varčevati za novega. Plašč postane njegov življenjski cilj. Ko ga končno dobi, se njegovo življenje popolnoma spremeni. Prvič opazi ljudi okoli sebe, tudi ženske, in doživi skoraj prazničen občutek. Toda sreča traja le kratek čas: plašč mu ukradejo. Po Harlamovu je prav v tem ena ključnih idej zgodbe. Majhna sprememba lahko človeku popolnoma spremeni življenje – in ko mu jo vzamejo, izgubi tudi občutek smisla. Podobno igro med videzom in resničnostjo najdemo v Nevskem prospektu. Gogolj se v zgodbi norčuje iz romantičnih predstav, po katerih naj bi bila lepota zunanjosti povezana tudi z notranjo vrednostjo. V zgodbi Nos, v katerem se posameznikov nos pretvori v samostojno osebo, pa to po besedah Harlamova lahko razumemo kot simbol njegovega družbenega položaja, ambicij in snobizma.

Tudi pri Ani Svetel se junaki pogosto znajdejo razpeti med tem, kar pričakujejo, in tem, kar se jim v resnici dogaja. Njene zgodbe so bolj zadržane, vendar podobno kot Gogolj raziskujejo osamljenost, družbene vloge, stereotipe ter razliko med videzom in resničnostjo. Čeprav sta Gogolj in Ana Svetel časovno zelo oddaljena, njuna dela povezujejo podobna vprašanja – kaj se zgodi, ko človek svoje želje, identiteto ali občutek lastne vrednosti poveže z nečim zunanjim, kako družbeni položaj vpliva na naš pogled na svet in ali je tisto, kar vidimo, sploh resnično.