Za pravico do groba in spomina

»Povojno morijo junija leta 1945 v jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu lahko primerjamo s sovjetskim zločinom nad poljskimi častniki in intelektualci v Katinskem gozdu pri Smolensku,« pravi dr. Jože Dežman.

V Platonovi dvorani Zavoda svetega Stanislava v Ljubljani so v sredo odprli razstavo Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin. Skupaj s sodelavci jo je pripravil zgodovinar in predsednik Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje prikritih grobišč dr. Jože Dežman. V začetku junija leta 1945 so namreč pobili in vanjo zmetali skoraj 3500 zajetih slovenskih domobrancev. Nad 1750 – točno število umorjenih, vsi so bili moški, je težko ugotoviti – jih je bilo starejših od 24 let. Nad 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let, nad 800 pa jih je bilo mlajših od 20 let. Nihče od pokojnih pa ni bil mlajši od 14 let. Grobišče z največ slovenskimi žrtvami – Pod Krenom so umirali predvsem pripadniki drugih jugoslovanskih narodov – je bilo dolgo strogo varovana skrivnost. Jamo so minirali že med pobijanjem, pa tudi kasneje, ko so razstrelili celoten strop jame. Zgodovinar in član komisije za reševanje prikritih grobišč dr. Mitja Ferenc je zato že leta 2006 dejal, da je bila spravna slovesnost iz leta 1990 na napačnem mestu: morala bi biti pod Macesnovo gorico, kjer so umirali izključno Slovenci, in ne Pod Krenom. Zaradi grozovitosti in množičnosti ubijanja po mnenju dr. Jožeta Dežmana Macesnovo gorico lahko primerjamo s Katinskim gozdom blizu Smolenska na Poljskem, kjer so Rusi leta 1940 pobili od 14 do 27 tisoč poljskih častnikov, intelektualcev in podjetnikov ter zločina obtožili Nemce. Kasneje je prišla resnica na dan.

Raziskave jame so se začele kmalu po letu 1990. Raziskovalcem – arheologom, antropologom, analitikom najdenih predmetov, speleologom in zgodovinarjem ter drugim sodelujočih – so pomagala tudi pričevanja redkih rešenih, med katerimi je bil tudi oče politika Janeza Janše. Da so prišli do ostankov pobitih, so morali odstraniti okoli 3000 kubičnih metrov razstreljene zemljine. V odkrivanju jame, ki je bilo še posebej intenzivno med letoma 2019 in 2022, so našli okrog 10.000 različnih predmetov, ki so večinoma pripadali žrtvam, nekaj pa tudi storilcem. Kljub strogemu nadzoru na poti na morišče je mnogim uspelo ohraniti nekatere osebne predmete: zagotovo v upanju, da bodo preživeli.

O pomenu razstave, ki bo odprta do 10. maja, in spominu na umrle v kočevski jami je dr. Jože Dežman dejal, da imajo tako kot vsak tudi oni pravico do groba in spomina. To pa ni odvisno od mrtvih, ampak od nas, živih. Mrtvi imajo čas in nas čakajo, je dajal. Razstavo je odprl novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. Izrazil je upanje, da bodo umorjeni v jami pod Macesnovo gorico našli zadnji mir na ljubljanskih Žalah. To je naša dolžnost do mrtvih, ne glede na to, kateri strani so padli.

Slovesnosti in odprtja razstave sta se udeležila tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in poslanec ter predsednik SDS Janez Janša. Njegov oče je ušel smrti v tej jami.