Pevec pozabljenih pesmi

Na literarnem večeru v Knjižnici Antona Tomaža Linharta v Radovljici so gostili vsestranskega ustvarjalca Jerneja Dirnbeka.

Jernej Dirnbek - Dimek ni le cenjen glasbenik, ustanovni član, pisec besedil, kitarist in pevec priljubljene skupine Mi2, pač pa v zadnjih letih pušča prepoznaven pečat tudi v literarnih krogih. Svoja knjižna dela je skozi kopico zabavnih anekdot predstavil v radovljiški knjižnici v zanimivem pogovoru z Urško Kljajič.

Odraščal je v Rogatcu, klavir kmalu zamenjal s kitaro in bobni, dolga leta glasbeno kariero kombiniral z delom državnega uslužbenca, nato pa je pred sedmimi leti dozorela dokaj tvegana odločitev za vlogo samozaposlenega v kulturi. Ta ga je pripeljala na sicer negotovo pot, ki pa mu punuja več svobode in časa, ki ga Dirnbek namenja ne zgolj kovanju verzov, temveč se je lotil tudi pisanja literature. Kot pravi, pesem lahko nastane relativno hitro, v nekaj dneh ali celo urah, medtem ko je pisanje knjige veliko bolj dolgotrajen proces. Posebnih tečajev pisateljevanja sicer nima, rajši prisega na metodo filmske vizualizacije situacij, ki jih nato prelije na papir.

Za pasom ima tako že pesniško zbirko Pripovedke o vinu in ljubezni ter tri nadvse berljive romane. V Pevcih pozabljenih pesmi na živahen in pronicljiv način analizira slovensko družbo, ki žal vse prevečkrat pozablja na pomen medsebojne povezanosti, roman Tramp je dokaj bizarna kriminalna komedija z močnimi socialnimi podtoni, njegov tretji roman Ledena kraljica pa preko elementov črne komedije predstavi večplastnost značaja glavnega (anti)junaka, ki kljub moralno spornim dejanjem bralcu priraste k srcu.

Pogosto dajemo namreč čustva pred razum, marsikaj odpustimo in pozabimo. Najboljši dokaz za to so – poleg ljubezenske zveze – gotovo vsakokratne volitve. Sam v politiko ne bo šel, ideja je sicer nekoč bila, pa nato izzvenela, zna pa ceniti javni prostor in svoj položaj, ki mu ponuja možnost nagovarjati tako bralce kot poslušalce, opozarjati na mnoge probleme današnje družbe, od socialne in ekonomske neenakosti do homofobije, ozkosti mišljenja, obenem pa pozivati k toleranci in solidarnosti.

Skupna lastnost in veličina Dirnbekovih del, tako romanov kot pesmi, je morda prav v tem, da uspe avtorju najti tako rekoč idealno ravnovesje med osebno-izpovednimi zgodbami ter občim družbenokritičnim razmislekom. Kot v briljantni Visoki pesmi, ki jo je Dirnbek v zadovoljstvo vseh zbranih v dvorani radovljiške knjižnice med drugimi tudi zaigral – kot odlično vabilo tako k branju kot obisku koncertov.