Živela bom

Živela bom je naslov razmeroma nove knjige, ki jo je napisala Nizozemka islamskega porekla Lale Gül. Govori o mladi punci, ki se je rodila na Nizozemskem, njeni starši in družina pa so bili ortodoksni muslimani. Morda ne tako zelo ortodoksni, saj je lahko hodila med tednom v običajno šolo, ob koncih tedna pa je obiskovala muslimansko svetišče. Šola je deklici odprla obzorje in kar naenkrat ji je postala ruta odveč, rada se je ličila, kopala bi se v morju, pa ni smela nositi kopalk, rada bi šla s prijatelji ven, se zabavala, pa se ne sme, ker je ženska. Rada bi šla s sošolci na ekskurzije, pa ni smela, ker je to muslimanki prepovedano. Rada bi delala, pa to ni zaželeno. Imela je fanta, ki ga je morala skrivati. Imela je brata, ki je vse našteto lahko delal, le zato, ker je bil moški. Bila je zelo pridna šolarka, vpisala se je na študij nizozemščine. Vse te pomisleke, prepovedi in jezo je zapisovala v svoj dnevnik. Prvi glasniki prepovedi so bili seveda starši. Na fakulteti je pokazala svoje zapiske in profesorji so jih pohvalili. Pokazala jih je založniku in zgrabil jih je. Tako je nastala knjiga, ki je postala uspešnica. Mlada Lale se je povzpela v soj slavnih, ni pa predvidela, da jo bo ta slava pripeljala tudi na zelo samotne poti. Družina jo je popolnoma zavrgla in izločila in muslimanska skupnost je izločila tudi njeno družino. Ne smejo se družiti z drugimi, ne smejo na praznovanja … Pogosto ji grozijo s smrtjo. Prejema veliko spodbudnih pisem drugih mladih, ki v svojih ortodoksnih vrstah religije doživljajo podobne pritiske. Zakaj moški lahko, ženske pa ne? Poklon šolstvu, ki je dostopen vsem in vsakomur, bogatim in revnim, deklicam in dečkom, in blagor tistim mladim, ki imajo vsaj normalno sposobnost, da lahko vse, kar šola ponuja, tudi sprejemajo. Poti nazaj ni. Ko znanje in vedenje pride do posameznika, ga katerakoli ideologija ne more več držati v svojem primežu. Ni taka težava, če se to zgodi moškim. Islamska ženska, ki pride do takega spoznanja, je prekleta. Vsekakor se mora podati na pot osame, se odseliti nekam drugam. Išče liberalnega muslimama, ki obstaja, le našla ga še ni. Knjiga odpira mnoge poglede na priseljence in njihovo pot v tujem svetu. Vsi jih imamo in jih nujno potrebujemo, vsak dan jih srečujemo. Vsak narod, dežela, pokrajina ima svojega »ta spodnega«, ki ima nižji status in položaj v družbi. Kaj smo storili za to, da živimo prav tukaj, kjer lahko ženske svobodno izbiramo vse, poklic, moža, družbo, službo, obleko, hobi, šport … Vendar pred 200 leti ali še manj tudi pri nas ženskam ni bilo dano vsega tega. Prav tako so nosile rute, ženska je bila moževa last, njena naloga je bilo rojevanje, samostojno življenje ni bilo mogoče. Družbene spremembe prinesejo napredek, ki je pozitiven in je tudi negativen …