Ni čas za razkol

Starejši kmetje se verjetno še spominjajo največjega kmečkega punta v samostojni Sloveniji leta 1993, ko so kmetje zaradi nizkih odkupnih cen pridelkov zaprli celo državne meje. Takrat je Slovenija vodila še svojo kmetijsko politiko in je lahko suvereno odločala o zahtevah kmetov, potlej, ko je z vstopom v Evropsko unijo prevzela tudi skupno kmetijsko politiko, so pogajanja postala bolj zapletena in dolgotrajna. V teh pogajanjih ni vse odvisno od slovenske volje.

Kmetje niso zadovoljni s potekom pogajanj glede zahtev, ki so jih dali lani spomladi na protestih. Doslej je bilo izpolnjenih bolj malo njihovih zahtev, zato samoiniciativno organizirajo proteste po Sloveniji, eden takih je bil v sredo tudi v Kranju. Udeleženci jih razumejo kot pritisk na pogajalce, tako na vladne kot na kmečke, da čim prej sprejmejo rešitve za izboljšanje razmer v kmetijstvu. V sindikatu kmetov menijo, da takšni protesti lahko škodujejo pogajalskim izhodiščem in naklonjenosti javnosti kmetu. »Sedaj ni čas za razkol … Če ne bomo enotni, nam grozi neuspeh,« opozarjajo.

Na sredinem protestu v Kranju so prevladovali mladi – mladi kmetje, ki že nadaljujejo delo svojih staršev na kmetijah, in tisti, ki se o tem še odločajo. Tudi od izida pogajanj in posledično razmer v kmetijstvu je morda odvisno, kako se bodo odločili. Časi kmetovanja iz čustvene navezanosti na zemljo minevajo, mladi želijo od kmetijstva dostojno živeti in se po standardu primerjati z vrstniki.