Odvetnik

Besedilo: Ivan Sivec: Visoški gospod (9)
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. oktober 2021 / 09:02  

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

V tistem času sem doživel še nekaj pomembnega. Pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu sem leta 1883 začel izdajati knjižice z naslovom Slovenski pravnik, kar mi je bilo v poseben ponos. Družba sv. Mohorja je imela tedaj skoraj sto tisoč udov, ugled pa je imela tako med preprostimi kot učenimi ljudmi. Strokovni priročnik sem podnaslovil Poduk o najpotrebnejših zakonih, še lepše pa se je videlo tisto, kar je pisalo pod samim naslovom.

»Spisal dr. Ivan Tavčar.«

Na svoj doktorat iz prava sem bil seveda ponosen. Tako je ves slovenski svet izvedel, da nisem samo pisun ljubezenskih povesti in časopisnih člankov, temveč tudi pravi strokovnjak.

Knjižice – izhajale so štiri leta, vsako leto po ena – niso bile samo prvi tovrstni poljubni priročnik pri nas, pač pa predvsem pomoč preprostemu človeku. Zame pa tudi veliko priporočilo, da sem potem v Ljubljani lahko odprl samostojno odvetniško pisarno. V čast si štejem tudi to, da sem bil pri napotkih zelo neposreden. Že uvod v prvo knjigo je to nakazal. Zaradi mojih ljubih Kranjcev in seveda vseh drugih Slovencev, ki so se radi pričkali za oslovo senco, sem uvod zastavil takole:

»Poznavanje zakonov in postav je brez dvoma koristno in to tudi za človeka, ki ne pohajkuje vsak dan po sodniških prostorih in ne zapravlja dragocenega časa z nepomembnimi in hudobnimi pravdami. Z žalostjo namreč ugotavljam, da se skoraj pri vsakem okrajnem sodišču nahaja večje ali manjše število prav strastnih pravdarjev, ki se tožijo za vsako najmanjšo stvar ter prihajajo ob uradnih dnevih v sodnijo, noseč pod pazduho velike snope sodniških aktov in spisov. Ti ljudje imajo občutek, da so ob vsaki tožbi njihove pravice prikrajšane, druge pa toliko rajši tožijo tedaj, če samo pomislijo, da se jim dela krivica.«

O, koliko takih ljudi sem srečal kot pripravnik odvetnik, pozneje pa še veliko več! Mnogi so mi že na Dunaju podtikali, da smo Kranjci še posebej nagnjeni k tožbam. Tedaj sem bil jezen in sem menil, da Slovenci nismo nič slabši od drugih. V samem življenju pa se je velikokrat pokazalo drugače.

V knjižicah Slovenski pravnik sem v prvem delu spregovoril o zakonih nasploh, kako nastajajo in kdo jih potrjuje, v drugem o obrambi pravic, katastru in podobnih stvareh, v nadaljevanju pa sem navedel, kaj pomeni posestvovanje lastnine, kako posest prenesemo na druge nosilce, o tožbah in pravdah nasploh, o premičninah in nepremičninah, o testamentih in zapuščinah na široko, o zastaranju pogodb, zemljiški knjigi. Natančno pa sem navedel tudi obrazce, kako navaden smrtnik napiše prošnjo, tožbo, zagovor in podobne stvari, da mu pač ne bi bilo treba za vsako malenkost najemati odvetnika oziroma letati na sodišče. Pojasnil sem tudi mnoge druge dvoumne zadeve in to tako preprosto, da bi jih lahko razumel vsak kmet. Naj navedem samo nekaj primerov iz vsakdanjega življenja!

Večkrat me je kdo vprašal, kako je z drevesom na meji dveh posesti. Takole sem zapisal:

»Čigavo je drevo, stoječe na meji?

Last drevesa se ne določuje po koreninah v zemlji, temveč po deblu. Če stoji drevo natanko na meji med dvema zemljiščema, potem je last obeh posestnikov.

Po veljavnem zakonu pa velja, da sme vsak lastnik takega drevesa na svoji zemlji izruvati na svoji strani korenine, prav tako pa odsekati vse veje, ki so na njegovi strani in jih porabiti v svojo korist.«

Nazorno sem napisal tudi več strani o dotah. Med narodom je bilo o tem veliko več govora kot o drugih stvareh. Med drugim sem navedel:

»Kdo mora odšteti doto?

Če je nevesta polnoletna in če ima premoženje, se lahko z ženinom dogovorita, kakor sama želita. Če pa je nevesta še mladoletna, potem se je treba glede dote dogovoriti s skrbnikom oziroma varuhom mladoletne osebe.

Če pa nevesta sama po sebi nima nobenega premoženja, potem ji je dolžan doto dati oče. Če pa oče več ne živi, njena mati. Če pa je umrla tudi mati, pa ta dolžnost pade na staro mater oziroma starega očeta. Če pa tudi zadnja dva nimata premoženja, se vrsta konča in ni nihče drug od sorodnikov dolžan dati doto.

(Se nadaljuje)