Za malico teknila tudi zaseka

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. oktober 2021 / 15:54  

Gabrijela Zupan - Vršanova Jela, nepozabna šolska kuharica so naslovili razstavo v Knjižnici Blaža Kumerdeja Bled, na kateri so predstavili delo šolske kuharice na Podružnični osnovni šoli (POŠ) Ribno in njene malice v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Septembrsko domoznansko razstavo so se v knjižnici na Bledu odločili posvetiti Gabrijeli Zupan, zdaj že upokojeni šolski kuharici v POŠ Ribno. »Vedno se trudimo predstavljati domačine, ki medijsko niso izpostavljeni, a so nam lahko zgled. Gabrijela Zupan je prav gotovo tista 'mala' in pozabljena posameznica, ki je na najboljši možni način polepšala šolske dni učencev POŠ Ribno,« je pojasnil avtor razstave Damjan Mulej in dodal, da je odločitvi, da razstavo posvetijo prav njej, botrovalo tudi dejstvo, da je Slovenija letos evropska gastronomska regija. Kot je še poudaril, je Gabrijela Zupan izredna osebnost, ki je življenju v svojem kraju dala poseben pečat. »Goji vrednote, ki jih v današnji družbi vedno težje najdemo. Skrbnost, delavnost, srčnost, skromnost, lojalnost, solidarnost in prijaznost je le nekaj besed, ki jo opisujejo.«

Damjan Mulej je prepričan, da gotovo ni nikogar, ki bi obiskoval osnovno šolo v Ribnem med leti 1973 in 1990 in se ne bi spomnil kuharice Jele in njenih okusnih malic. »Bile so preproste, a odlične, naravne in zdrave, obogatene z zelenjavo s šolskega vrta in nekatere za današnji čas nenavadne.« Kot se spominja Gabrijela Zupan, je na dan včasih pripravila tudi po sedemdeset malic, pri čemer je veliko zelenjave in sadja pridelala kar na šolskem zelenjavnem vrtu in v sadovnjaku. Zelenjavni vrt je bil precej večji kot danes, na njem pa so gojili predvsem zelje, paradižnik in črno redkev, v sadovnjaku pa so obirali jabolka. Paradižnik in jabolka so skladiščili v šolski kleti, kjer se je paradižnik obdržal vse do novega leta, je razložila Gabrijela Zupan in dodala, da je z rezinami paradižnika obogatila razne namaze, ki so jih postregli z rezino kruha, med katerimi ni bila nič nenavadnega niti zaseka, ki je danes verjetno večina otrok sploh ne bi poskusila. »Takrat pa so otroci vse radi jedli in pogosto so prišli še po dodatek,« se posmeje Gabrijela Zupan. Za malico je večkrat pripravila tudi enolončnice in juhe z zelenjavo z vrta, dvakrat tedensko pa je pripravljala mlečne malice, kar so imeli otroci sploh radi, se spominja. Številnim otrokom je ostal v spominu tudi njen ribezov sok. V bližini šole sta bila namreč dva nasada ribeza. »Pred začetkom počitnic so ga obirali učenci skupaj z učiteljicami. Letno je skuhala do petdeset litrov ribezovega soka in tudi na ta način zmanjšala stroške za malice,« je pojasnil Mulej. Sami so v šoli v veliki kadi v kleti kisali tudi zelje s šolskega vrta. »Takrat je bila lokalna hrana, ki je danes tako popularna, samoumevna; v trgovinah so bila namreč živila tako draga, da smo se morali znajti,« se posmeje Gabrijela Zupan.

Za delo v šolski kuhinji je morala opraviti zgolj tečaj, sicer pa se je kuhati naučila sama doma. Še danes hrani že zelo obrabljeno knjižico z recepti in načrti za šolske malice, navdih za jedi je našla tudi v Veliki sodobni kuharici iz leta 1956. Kar ni pridelala sama oziroma kar ni dobila pri okoliških kmetih, je kupovala v trgovini Špecerija Bled. »Naročeno na debelo so ji pripeljali, živila za porabo naslednjega dne, na primer sir in salamo, je šla nabavit sama, na začetku še z mopedom, šele kasneje z avtomobilom,« je razložil Mulej. Kruh in ostale pekovske izdelke so ji dostavljali iz Žita v Lescah. »Ker kruh ni bil narezan, ga je morala za vse narezati ročno,« je poudaril Mulej in dodal, da dolgo časa ni imela niti pomivalnega stroja, zato je morala vso posodo pomiti ročno. Čeprav je bilo dela veliko, pa se let v šolski kuhinji spominja z veseljem, nam je še zaupala Gabrijela Zupan.