Slovo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 4. december 2020 / 06:00  

Pred šestimi leti in tremi meseci sva z Janezom začela pisati kolumni. Povsem slučajno so se srečale naše poti. Vedela sem, da mi pisanje leži, nisem pa mislila, da imam tudi bralce. Pisala sem o čisto običajnih rečeh, ki se dogajajo v družinah. Naša družina je velika. Dan ima za vse enako število ur, ki nam jih odmerjajo delo, spanje, družinske zadeve. V enakem času se je v veliki družini treba obrniti hitreje, postoriti več. Iznajdljivost in prilagodljivost so naše največje vrline. Ves čas sem želela povedati, da je velika družina tudi veliko veselje. Veselje do življenja nam prinaša energijo, ki je kupljeni predmeti, potovanja in drugi užitki ne morejo nuditi.

Pisala sem o preživljanju svojega prostega časa. Nisem čisto običajna ženska. Ne ustreza mi udobje niti prestiž, dobro se počutim v naravi. Svoje kolesarske izlete, popotovanja sem opisovala z željo, da bi tudi vas navdušila za kakšen kolesarski podvig, morda izlet z avtom ali pohod v gore. Tak kolesar ali gornik, kot sem jaz, je lahko vsak. Moje kolo je zelo povprečno, prav tako kolesarska oprema. Tudi telesna pripravljenost ni nič drugačna kot vaša. Imam pa neizmerno voljo in željo po odkrivanju novega. Upam, da je to nalezljivo. Rada potujem. Ni mi všeč izraz turist, ker to nisem. Sem popotnik in najraje potujem z nahrbtnikom. Na poti uživam v stiku z domačini, neznanci. Take ljudi srečaš na cesti, v skromnih bivališčih in preprostih gostilnah. Rada poiščem tisto, česar ne oglašujejo in ponujajo kot najlepše, tisto je najbolj vredno ogleda … Zanima me, kako ljudje živijo.

Z vami sem delila tudi svoje delo. Rada sem učiteljica, delo z mladimi me zelo osrečuje. Moja pričakovanja niso skromna, niti ni skromen moj vložek v delo. Poučujem tako, da mladi vidijo v tem smisel. Iščemo praktično vrednost znanja, rešujemo probleme, spreminjamo navade, smo aktivni. V mladih želim vzbuditi radovednost in navdušenje. To lahko počnem le, če sem nad svojo stroko navdušena tudi sama.

Povedali ste mi, da ste ob branju kolumne dobili občutek, kot bi dejansko nekje sedeli in se pogovarjali z mano. Vse je tako nazorno, otipljivo in razumljivo. Kar sem pisala, sem tudi doživela, začutila in o tem premišljevala. O tem se pogovarjam tudi z drugimi. Napisati razmišljanje je pravzaprav še lažje kot povedati ga. Misli so jasne, prostor in čas nastajanja sta omejena. Tako so bili nedeljski popoldnevi in še večkrat večeri namenjeni pisanju kolumne. Med tednom sem opazovala, kaj je pritegnilo mojo pozornost. Čez konec tedna sem se lahko umirila in sprostila, da sem o tem premišljevala, in v nedeljo zvečer sem to zapisala. Z Janezom sva si članke pregledala in jih oddala. Ko je v torkovem časopisu članek objavljen, je občutek drugačen. Ta članek ni več moj, ta članek je vaš. Hvala vam, dragi bralci in uredništvo časopisa, da sem dobrih šest let svoja razmišljanja lahko delila z vami.