Psička Lopi izvoha lubadarja

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. november 2020 / 06:23  

Radovljičana Peter Čadež in Petra Prebeg tako zasebno kot profesionalno življenje že dolgo delita s psi: Peter kot gozdar, Petra pa kot poklicna vodnica psa za odkrivanje eksploziva. Izkušnje pri delu, nova znanja ter zagnanost in občutljivi smrček psičke Lopi so jih vodili v nov izziv: Peter in Lopi v gozdovih na Pokljuki kot prva pri nas zelo uspešno odkrivata drevesa, ki jih je napadel lubadar.

Gozdar blejske enote Zavoda za gozdove Slovenije Peter Čadež in Petra Prebeg, poklicna vodnica psa za odkrivanje eksploziva v Slovenski vojski, imata pse že dolgo. Nekaj let sta bila aktivna kot vodnika reševalnih psov; ko so se postarali, pravi Peter, sta reševanja postavila na stran. Ostalo pa je veselje za delo s psi in tako iščeta nove izzive za pasje smrčke.

Ideja se je rodila na Švedskem

»Lopi sva dobila od odličnega kinologa Tomaža Bartola iz Naklega, s katerim je Petra trenirala klasične kinološke veščine,« je povedal Peter. Zdaj devetletna nemška ovčarka, katere uradno ime je Penelopa, je po naravi zelo živahen pes, ki ga odlikujeta odlična in energična poslušnost in briljanten voh, jo opiše Peter.

Petra je bila lani jeseni na izobraževanju na Švedskem, kjer je bil med tečajniki tudi vodnik psa za odkrivanje lubadarja. In ker je Peter gozdar, Lopi pa njegova spremljevalka v gozdu, ideja, da se tudi ona preizkusi v odkrivanju tega v zadnjih letih tako razširjenega uničevalca smrekovih gozdnih sestojev pri nas, ni bila več daleč.

Ključno je hitro odkrivanje

»V zadnjih desetih letih so evropske gozdove prizadele številne ujme. V poškodovanih gozdovih ima veliki smrekov lubadar – hrošč, ki sicer v zdravem gozdu izloča hirajoče smreke – veliko priložnosti za uspešen razvoj. V kombinaciji z vročimi in sušnimi poletji se lahko tako namnoži, da brez težav napade tudi popolnoma zdrave smreke. S tem povzroča veliko ekološko in gospodarsko škodo. V zadnjih petih letih smo samo v Sloveniji zaradi podlubnikov tako morali posekati več kot šest milijonov smrek,« osupljive številke navaja gozdar Peter Čadež.

»Smrekov lubadar ima namreč velik razmnoževalni potencial: ena samica odloži od 50 do 150 jajčec, iz katerih se v osmih do desetih tednih razvijejo mladi hrošči, ki napadejo nova drevesa. Za zajezitev širjenja podlubnikov je ključno prav hitro odkrivanje napadenih dreves,« opozarja.

Ljudje z očmi, pes s smrčkom

Ker ljudje svet večinoma dojemamo z očmi, je bila doslej večina raziskav usmerjena v spremembo barve iglic, na primer z droni, še pojasni, a doda, da prav uporabnih rezultatov niso dobili. Skupina švedskih raziskovalcev je našla drugačno pot. »Vemo, da hrošči med seboj komunicirajo z vonjem. To gozdarji tudi pri nas že dolgo s pridom uporabljajo v nadzorno-lovnih pasteh, v katere namestijo feromonske vabe, ki za vrsto specifični vonj oddajajo v okolico in privabljajo hrošče v past,« pove gozdar.

»Švedi so feromone predstavili psom, posebej šolanim za odkrivanje vonjev. Ugotovili so, da prek znanega vonja psi uspešno odkrivajo z lubadarji napadena drevesa v gozdu: in tu je bila priložnost tudi za Lopi in Petra,« doda vodnica.

»Lopi sva šolala po principu klasičnega pogojevanja. Izbrala sva tehniko potrjevanja neposredno na želeni vonj, kar pomeni, da je za učenje nakazovanja (sede, leže, stoje) in spoznavanje vonja že na začetku uporabljen želeni vonj - feromon lubadarja.«

Na delu vsak dan

»Lubadar je na Pokljuki aktiven od pozne pomladi do začetka jeseni. V tem času sva ga iskala skoraj vsak dan, Lopi je delala od dve do tri ure dnevno,« je povedal Peter. Pojasni, da iskanje poteka tako, da vodnik s svojim gibanjem psa vodi skozi del gozda, v katerem pričakuje z lubadarjem okužena drevesa. Psu ne da ukaza, da naj išče, k iskanju ga sproži manjša količina vonja – feromona lubadarja. Pes nato samoiniciativno poišče izvor vonja, to je smreko, ki so jo napadli lubadarji. Napadeno smreko vodniku nakaže tako, da ob njej obmiruje in počaka vodnika. Vodnik psa ob pravilni najdbi nagradil ter lokacijo označil na in zabeleži.

Razlika je ogromna

Peter je z Lopi v juliju pregledal 750 hektarov smrekovega gozda na Pokljuki. Pri tem sta odkrila okoli šeststo kubičnih metrov napadenih smrek na 300 lokacijah. V večini primerov Lopi zazna vonj po lubadarju na razdalji okoli šestdeset metrov. Za primerjavo: gozdarjevo oko rdečerjavi prah na deblu dreves, ki izdaja lubadarja, vidi komaj na razdalji okoli enega metra. Ob tem se prah v spodnjem delu debla pojavi šele dva do tri tedne po napadu prvih hroščev, njihov vonj pa, kot je pokazala Lopi, začne padati do tal takoj, ko se na drevesu pojavijo prvi hrošči.

Ponosna na Lopi in Petra

Petra dodaja, da kot vodnica psa in v tem primeru tudi kot vodja usposabljanja sebe vidi kot realističnega človeka. »Pomembni se mi zdijo rezultati iskanja in odnos do dela, to je energija in hkrati sistematičnost, ne pa izgovori za slabe rezultate ... Pri odkrivanju lubadarjev ni sodnika, so le podatki, koliko kubičnih metrov okužene smrekovine je pes našel. In ti podatki so več kot dovolj, da sem na Lopi in Petra zares ponosna.«

»Glede na probleme, ki jih imamo z lubadarjem v Sloveniji, imava pri najinem delu vso podporo Zavoda za gozdove Slovenije,« je zadovoljen Peter, ki si želi, da bi na zavodu – spodbujeni z odličnimi rezultati dela, ki sta ga opravila z Lopi – začeli projekt, v katerem bi preučili, kako bi pse za zgodnje odkrivanje lubadarja vključili v gozdarsko prakso.