Notranja in zunanja harmonija

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. september 2020 / 09:47  

Za boljšo šolo (91)

Preden zaključimo listanje po Svetinovi knjigi Slovenska šola za novo tisočletje, namenimo nekaj pozornosti še petim vrstam vzgoje v prihodnji slovenski šoli, če bo do korenitih sprememb v resnici kdaj prišlo. To so estetska, socialna, psihološka ter dušna in duhovna vzgoja.

Razmišljujoč človek z razvitim čutom za pravilno ravnanje naj bi imel izoblikovan tudi čut za lepoto in pravo mero. Estetska vzgoja je v našem šolskem sistemu podcenjena, saj imajo predmeti s tega področja minimalno število ur. S takšnim odnosom do lepega se dela mladim velika škoda, saj je prav estetska vzgoja glavni steber vsakršne vzgoje. Razvit estetski čut ne le bogati naše notranje življenje, pogosto nam je v pomoč pri moralni kulturi, saj se nam zdijo etično nesprejemljiva dejanja preprosto grda. Grobost, nasilje, krutost ali zlaganost so grda ravnanja. Eno temeljnih sredstev estetske vzgoje je lepota in harmonija okolja, v katerem otrok živi, urejenost prostorov, izbira glasbe, lepo besedno izražanje ter pisanje in kultivirano vedenje ljudi. Drugo pomembno sredstvo estetske vzgoje pa je poleg spoznavanja največjih umetniških dosežkov tudi praktično ustvarjanje na vseh področjih umetnosti – likovnem, glasbenem, plesnem, dramskem, literarnem, filmskem in fotografskem. Vse te dejavnosti bi morale biti dostopne vsem otrokom in bi morale potekati v rednih šolah. Estetski vzgoji je treba nameniti vsaj toliko pozornosti in sredstev kot npr. matematiki ali slovenščini.

Enako podcenjeni kot estetska in moralna vzgoja sta tudi socialna in psihološka, pravi Janez Svetina. To sta področji, ki naj bi mladim pomagali razviti osnovne socialne sposobnosti in veščine, da bi bolje razumeli sebe, znali stopati v odnose ter delati in živeti z drugimi. Otroke učimo, kako opravljati neki poklic, nič pa o tem, kako zadovoljno živeti. Tu pogosto šepa tudi domača vzgoja, saj starši otrokom dajejo včasih celo napačne življenjske vzorce in napotke. Zato je šola tista, ki bi morala dati otrokom ustrezen pouk za življenje, kako ravnati s seboj in kako s soljudmi. V naših šolah socialna vzgoja sicer poteka, vendar gre predvsem za navajanje otrok na zaželene in sprejemljive vzorce obnašanja, na konformizem, na to, da bi se otrok obnašal kakor drugi in kot se od njega pričakuje. Ni dovolj zgolj upoštevati bonton in pravila lepega vedenja, zlasti če smo opazovani in nadzorovani. Otroci bi morali razumeti in znati pravilno oceniti posamezne socialne situacije, da bi se znali odločiti za ustrezno obnašanje. V ta namen je treba veliko vedeti o človeku in ljudeh, predvsem pa dobro poznati in razumeti sebe.

Marsikaj je treba vedeti tudi o naravi medosebnih odnosov, predvsem o tem, kaj je zdravo in kaj popolnoma neprimerno. Vsega tega se lahko in bi se morali učiti v šoli. Čeprav je otrokova prva izkušnja človeške skupnosti družina, se veliko dogaja tudi v šoli in med prijatelji. V šoli je nešteto možnosti učenja socialnih in psiholoških veščin, tako pri pouku kot pri razvedrilu v odmorih in na poti v šolo. Praktično učenje teh veščin poteka pri skupinskem delu, pri športnih igrah, v medsebojni pomoči in pogovorih ter razreševanju konfliktov. Teoretično so naši šolarji v tem dobro podkovani, manjka pa jim priložnosti, da bi vadili uspešne vedenjske vzorce, kako sodelovati in se izogibati nepotrebnim sporom.