Spolno nasilje med mladoletnimi vrstniki

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. september 2020 / 06:39  

Januarja in februarja leta 1820 je na kazenskem sodišču v Ljubljani potekala preiskava proti Andreju Pollaku, rojenemu v Tolminu, samskemu krojaškemu pomočniku pri krojaškem mojstru Göcku v Ljubljani. Dolžili so ga, da je prejšnje leto oskrunil še ne trinajst let staro Katarino Strupi. Dejanje je priznal, očitno se je spovedal vseh svojih grehov, saj je priznal tudi, da je še kot nedoleten fante kradel sadje kranjskemu župniku.

Ker Katarina še ni bila stara štirinajst let, se je skrunitev obravnavala kot posilstvo in se v tem primeru kaznovala s težko ječo od pet do deset let. Preiskovalni sodnik je ugotavljal, da je šlo za poškodovanje deviške časti oziroma najmanj za odsotnost svobodne volje, to je pristanka, izvirajočega iz telesnega poželenja oškodovanke. Oteževalne okoliščine je videl v tem, da se je oskrumba dejansko izvršila in da je bila večkrat ponovljena. Olajševalno zanj je bilo, da je bil v času dejanja star šele osemnajst let in da naj bi bil deloma zapeljan od oškodovanke same (po izjavi nje in še neke priče). Andreja so obsodili zaradi zločina posilstva na pet let težke ječe, vendar ga je cesar pomilostil na prestani preiskovalni zapor in osemdnevno težko ječo, poostreno na začetku prestajanja kazni z desetimi udarci s palico.

Za Pollaka bi lahko rekli, da je imel srečo, da so ga pomilostili, lahko pa, da so pomilostitev že takoj ob sodbi predlagali ljubljanski sodniki, ker se jim je zdela kazen za neko »napol posilstvo« povsem previsoka. Kot se bo videlo iz nadaljnjih primerov je za takšno razmišljanje več kot dovolj osnove. Posilstva v tistih časih namreč ni bilo enostavno dokazati. V prvi polovici 19. stoletja je bilo posilstvo po kazenskem zakoniku iz leta 1803, »če se ženska zaradi nevarnih groženj, dejanskega nasilja ali da je zahrbtno omamljena, ne more upreti pohoti posiljevalca, ki jo v takem stanju zlorabi«. Po črki zakona bi bila torej dovolj že sama grožnja, in ne tudi fizično obvladovanje, da bi sodišče priznalo žrtvi, da je bila v dejanje prisiljena. To je ne nazadnje predvideval tudi že kazenski zakonik Marije Terezije iz leta 1769, ki pa je pri zločinu posilstva storilcu štel v olajševalno okoliščino tudi, če mu je žrtev nudila prešibak odpor, glede na njene domnevne (fizične) zmožnosti. Ta določitev, o »prešibkem upiranju posiljevalcu«, je v kasnejših kazenskih zakonikih izginila, še vedno pa se je obdržala v praksi sodišč. V pregledanih spisih Deželnega sodišča v Ljubljani vsaj do leta 1860 ni niti enega primera, da bi bila za spoznanje sodišče, da gre za posilstvo, dovolj že grožnja, pač pa so ženske vedno morale dokazovati, da je bil njihov odpor posiljevalcu zadosten. In neredke so bile ugotovitve v stilu, da »je zdravniška preiskava ugotovila, da je njen telesni ustroj tak, da bi se s pravočasno uporabo njenih moči vsekakor lahko ubranila posilstva«. Vendar je bila v našem prvem primeru »težava« v tem, da je Andrej dejanje priznal in sodišče ga je »moralo« obsoditi. Mogoče se zdi takšno razmišljanje nekoliko prenapeto, vendar nas k temu napeljuje večina primerov v nadaljevanju. Že takoj naslednji.