O svetu, v kakršnem živimo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 10. september 2020 / 11:35  

V času, ko ne vemo, kakšen bo naslednji mesec, Cankarjeva založba predstavlja dve izvirni deli slovenskih avtorjev in pet prevodnih del. O svetu, v kakršnem živimo, in tistem, v katerem ne bi želeli živeti.

Ljubljana – Ozrimo se najprej v slovensko literarno obzorje, kjer se tokrat srečamo z romanom in zbirko esejev. Roman Zaplešiva, Dante je podpisal Milan Dekleva, eden naših najbolj plodovitih literatov, avtor številnih pesniških zbirk in romanov, za katere je prejel več nagrad, leta 2006 za življenjsko delo tudi Prešernovo nagrado. V romanu nas popelje v Dolino smrti v ZDA. Glavna junakinja, plesalka, pianistka in slikarka praznuje svojo devetdesetletnico v neobljudenem kraju, kamor je pred pol stoletja prišla s partnerjem, da bi tam ustvarila plesno gledališče. »Roman govori o ženski z izjemno močno voljo in o ceni, ki jo mora plačati za to, da izpolni svoje sanje, ko nekje na koncu sveta ustanovi svoj tempelj umetnosti,« o romanu pove Dekleva, urednik Andrej Blatnik pa doda, da avtor na zanimiv način opozarja na pogosto in perečo temo vprašanja o smislu umetnosti v današnjem času.

O nekaterih temeljnih vprašanjih današnje družbe beremo v esejih pesnika Esada Babačića na zanj značilen način skozi šport, življenje stranskih ljubljanskih ulic in spomine. »Šport gleda v vzvratnem ogledalu, opozarja pa tudi na tisto, mimo česar po navadi gremo, ne da bi to opazili,« o zbirki esejev z naslovom 'Veš, mašina, svoj dolg' pove Blatnik, medtem ko Babačić ob tem omenja svojo obsedenost s športom in spomine na velike športnike preteklega časa, kot je bil na primer Dražen Petrović. Avtor išče duha, ki je še vedno z nami, a ga ne znamo prepoznati in ovrednotiti.

Rimski dopisnik TV Slovenija Janko Petrovec je prevedel roman Zvestoba, s katerim je bil Marco Missiroli lani med petimi finalisti za najpomembnejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino je prevedeno njegovo delo Opolzkosti v zasebnosti in po Blatnikovih besedah Zvestoba na neki način dopolnjuje ta roman. Začenja se v zrelejših letih in tematski zaplet, ki ga ponuja, komu ostati zvest, ko pride skušnjava, svoji zvezi ali želji, je vsekakor zelo zanimiv. Gre za knjigo, ki je dostopna sleherniku, pravice za snemanje nadaljevanke po knjigi je že odkupil Netflix.

»Roman Kratka zgodovina gibanja češke avtorice Petre Hulove je hrbtna stran Dekline zgodbe Margaret Atwood,« pove urednik. V distopičnem romanu se avtorica loteva teme feminističnega gibanja v radikalizirani različici – feministični diktaturi. Ženske se odločijo moške zapreti v nekakšna prevzgojna taborišča. Roman je postavljen v bližnjo preteklost, v tako imenovani novosvet, v katerem se moške prevzgaja v smislu, da bi ženske spoštovali kot celovite osebe, ne le hlepeli po mladih ženskih telesih in popolnosti. Prevzgoje pa so deležne tudi ženske, ki jim je všeč v starem svetu. »Ti centri so nekakšna feministična diktatura. Avtorica hkrati karikira in radikalizira feminizem do skrajnosti in opozarja, kam pripelje to prevzemanje moškega principa skrajnosti,« dodaja prevajalka Nives Vidrih. O knjigi je moč diskutirati tudi, če je ne preberete.

Knjiga Duh kraja Michela Butorja v prevodu Suzane Koncut je izšla v zbirki S poti. Gre za opise s poti po Sredozemlju, je nekakšna študija krajev in vpliva le-teh tako na prebivalce kot obiskovalce.

Roman Jezero češke pisateljice bolgarskih korenin Biance Bellove, prevedla jo je Anjuša Belehar, je nenavadna knjiga, ki deluje pravljično, postapokaliptično. Zgodba se dogaja na obali velikega jezera, ki je zastrupljeno, ker se vanj mečejo odpadki. Ampak jezero je prebivalcem vir hrane, a tudi spletišče varovanj in tradicije.

Tu je še zadnja, a hkrati prva knjiga letošnjega polletja, težko pričakovani roman Serotonin Michela Houllebecqa v prevodu Iztoka Ilca. Da »ne gre za najbolj srečno knjigo, ob kateri smo enako zgroženi, kot se ob njej zabavamo, saj se spustimo skozi pravi vrtiljak čustev«, meni urednik Aljoša Harlamov. »Roman govori o sedanjosti, ki jo avtor napoveduje. Vse bo šlo v propad. Glavni lik, inženir agronomije, izpusti iz rok svoje življenje, svoje najljubše ženske, službo, ni v pomoč prijatelju, skratka odloči se, da bo tudi življenje izpustil iz rok. Serotonin naj bi ga ozdravil depresije, a nanj ne deluje. Najraje bil umrl od žalosti, proč od vsega sveta. To je roman, ki govori o svetu, v kakršnem živimo,« o zadnjem Houllebecquoem romanu razmišlja Iztok Ilc.