Šenčurski dogodki

Kategorija: Pisma bralcev / četrtek, 20. avgust 2020 / 06:00  

Odgovor na članek dr. Jožeta Dežmana »Šenčurski dogodki«, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 17. julija 2020.

Razstava naj bi zajela dogodke, ki še niso bili obravnavani in ki so pustili sled v zgodovini (utemeljitev župana občine Šenčur – op. p.). Avtor pa je, najbrž le po njem znanemu merilu, iztrgal nekatere dogodke iz obdobja zadnjih 90 let. Objavljanje le dela zgodbe pa ni resnica, še manj dejstvo. Avtor večkrat virov svojih podatkov niti ne navaja ali pa jih navaja napačno. To utemeljujem tako s korespondenco z Inštitutom novejše zgodovine (na katerega se Dežman rad sklicuje) kot z zgodbo svoje družine in s podatki, ki izhajajo iz župnijskih matičnih knjig, geodetskih evidenc in nemških knjig:

Jakob Štefe (1807–1886) je zapisal hišo na naslovu Šenčur 8 Janezu Pipanu (1855–1914). Ta se je poročil z Meto Žagar (1860–1932) in imela sta več otrok, tudi Janeza Pipana (1899–1942), ki se je izučil za tesarja in preselil na naslov Šenčur 19, saj sta si tam na parceli, ki je bila dota neveste Marija Zupan (por. Pipan, 1897–1942), zgradila hišo.

To hišo je 8. 3. 1942 ponoči požgala nemška vojska (zasluga izdajalca Eda Prašnikarja). V hiši sta živa zgorela mati Marija Pipan in njen sin Janko (1926–1942). Iz goreče hiše sta bila zaradi poguma in nesebične pomoči Alojza Rabiča rešena druga dva Pipanova otroka, 11-letni Viktor in 6-letna Rozika. Oče Janez Pipan, ki je bil tega dne ujet, pa je moral gledati kalvarijo svoje družine, nato je bil odpeljan v nemške zapore v Begunje, kjer je bil po hudih mučenjih nato dne 31. 3. 1942 ustreljen kot talec.

Javno sprašujem župana Občine Šenčur, ki je razstavo odobrila, in tudi avtorja razstave, ali to ni dogodek, ki bi si zaslužil vsaj omembo v okviru razstave »Šenčurski dogodki«, čeprav žrtve niso bili domači izdajalci ali domobranci? Šenčurjani so glavno cesto v Šenčurju poimenovali po dogodku, vsako leto obeležujejo obletnico tega dogodka … Vendar žal ne župan ne avtor razstave nikoli ne najdeta časa, da bi se nam pridružila. Če bi prišla, bi videla, da hiša, ki je zgrajena na isti lokaciji, na kateri je stala hiša iz leta 1921, požgana leta 1942, stoji v Šenčurju, in ne Srednji vasi, kot trdi dr. Jože Dežman.

Na koncu, da se ne pozabi dejstvo: v drugi svetovni vojni so partizani in NOB pregnali in premagali okupatorja. V zahvalo njim danes živimo v svobodni Sloveniji, lahko govorimo slovenski jezik in postavljamo razstave v slovenskem jeziku.

Še mimogrede: razstava se je v minulih dneh odprla v Muzeju Šenčur, ki stoji na Pipanovi cesti v Šenčurju.

»Včasih se sprašujem, če nam vladajo pametni ljudje, ki se hecajo, ali imbecili, ki mislijo resno.« (Mark Twain)

Jana in Igor Pipan, Šenčurjana po rodu, srcu in duši