Večerja treh dežel

Za turistični produkt Večerja treh dežel je kranjskogorska HIT Alpinea prejela sejalca, najvišje priznanje za inovativne turistične produkte, ki ga podeljuje Slovenska turistična organizacija. Odzvali smo se vabilu in okušali, kaj ponuja območje na tromeji.

Sicer smo se Večerje treh dežel udeležili že pred dobrima dvema letoma, ko se je kranjskogorski hotelir podal čez mejo v poletnem času in združil okuse treh dežel. Že takrat so bili prepričani, da bo Večerja treh dežel tako zanimiva izkušnja za zvedave ljubitelje kulinarike kot popestritev daljšega bivanja gostov v njihovih hotelih. Tokrat smo spoznali njeno nadgrajeno različico. Za večerjo se lahko odločijo tudi posamezniki in zaključene skupine, ki preprosto pokličejo in se dogovorijo.

Zbrali smo se v Hotelu Kompas, nazdravili s pijačo dobrodošlice in se vsi skupaj z avtobusom v družbi Mojce in Pehte – Kekec je tokrat manjkal – odpravili v sosednjo Italijo, v Trbiž, italijansko Tarvisio, v Alte Hütte na toplo predjed in potem še v Avstrijo, v Podklošter oziroma Arnoldstein, na glavno jed; zaključili smo v Kranjski Gori s sladico.

Na poti smo spoznali zgodovino območja, ki smo ga obiskali, posebnosti, običaje in slišali tudi kakšno anekdoto. Tako smo izvedeli, zakaj so Rateče najbolj mrzla vas v Zgornjesavski dolini, da je v Trbižu Slovencev slabih deset odstotkov, ugotavljali, kaj je barigl, spoznali, da kisla juha sploh ni kisla in da restavracijo Wallnerwirt vodi podjetna lastnica in strastna »jagerka«.

Po zunanjem videzu Alte Hütte spominja na koče z avstrijskih smučišč, stoji pa ob stari poti na Svete Višarje oziroma po italijansko Monte Santo di Lussari. V leseni hiški, ki je zanimiva tudi zaradi tega, ker je sestavljena iz odpadnega lesa starih razpadajočih gorskih pastirskih objektov, ki so ga znosili v dolino, družinsko gostinsko zgodbo pišeta Roberto del Negro in njegova žena Korošica Paula Putze.

Na mizo smo dobili toplo predjed, imenovano trbiški tris, le da je bila tokrat izjemno okusna omleta polnjena z radičem – se pač ravnajo sezonsko. Tako so en nadev tudi beluši, drugi gobe. Na krožniku omleti delajo družbo še zvitek z jajčevci, svežo rikoto in parmezanom ter domači krompirjevi njoki s stopljenim maslom in prekajeno rikoto.

Sledil je obisk Avstrije. Karin Wallner restavracijo Wallnerwirt vodi že več kot 35 let in od našega zadnjega obiska je ta postala praktično podaljšek novega hotela, gospa pa je podjetne narave, saj je v domačem kraju pokupila kar nekaj hiš oziroma zgradb, a kot kaže, bo še kakšno. Tu nas je čakala glavna jed, kjer smo lahko izbirali med mesnim in ribjim krožnikom. Na mesnem je bila glavna čebulna bržola, na ribjem zlatovčica.

Na sladico pa smo se čez Korensko sedlo odpeljali nazaj v Slovenijo, na izhodiščno točko: v Kompas na orehovo potičko v ohlajeni vaniljevi omaki – sladek in okusen zaključek zanimivega kulinaričnega popotovanja.