Sedemindvajset

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Naklo / torek, 12. november 2019 / 22:16  

Amerika od Jimija do Jima (1)

Evropejce prek Atlantika vodijo različne poti. Če so naši predniki pred sto in več leti čez veliko lužo odhajali v iskanju boljšega življenja in so pred pol stoletja begunci tam prosili za azil, mlade pa v novi dobi v Združene države Amerike vodi želja po znanju in izobrazbi, je še vedno največ tistih, ki tja odhajamo na turistična potovanja. Da bi si ogledali kulturne in naravne znamenitosti, mogoče občutili, kako se živi v nekoč obljubljeni deželi, ki danes to ni več, ali pa se tja odpravimo iz določenega razloga.

Na primer zato, da bi obiskali zadnje počivališče in se poklonili čarovniku električne kitare, glasbeniku z absolutnim posluhom, ki se je s svojimi kitarskimi mojstrovinami, kot so Hey Joe, Purple Haze, If Six Was Nine, Foxy Lady, Voodoo Child, priredbo ameriške himne Star Spangled Banner …, zapisal v zgodovino rok glasbe. Seveda pišem o Jamesu Marshallu »Jimiju« Hendrixu, ki je v svojem kratkem življenju, umrl je pri komaj 27 18. septembra 1970 v Londonu zaradi posledic uživanja drog, postal kitarski heroj za takratne in prihodnje rodove. Njegovo rojstno mesto je Seattle na severozahodu ZDA, kjer je na pokopališču Greenwood v kraju Renton tudi pokopan.

Oče Al Hendrix je sina dal pripeljati domov, kupil družinski grob, a ob številni družini denarja za kaj več kot za skromno spominsko ploščo ni imel. Po nekaj letih pravdanja je leta 1995 na sodišču dosegel, da je družina Hendrix postala lastnik avtorskih pravic za Jimijevo glasbo, kar mu je prineslo finančno stabilnost, da je lahko postavil spominski paviljon. Kitarsko legendo so v nov grob prekopali 26. novembra 2002, na dan preden bi dopolnil šestdeset let. Oče je menil, da Jimi pripada tudi oboževalcem, zato mora biti grob dostopen vsem.

Že ob vhodu na pokopališče zagledamo paviljon. Polkrožna kupola pokriva tri stebre, na katerih so v marmor izrezljani portreti glasbenika ter rokopisi nekaterih besedil. V središču je originalna plošča s prvega groba, na nad njo pa povečana kovinska kopija Jimijeve priljubljene kitare znamke Fender Stratocaster. Za »strune« obiskovalci zatikajo trzalice, rože, podobe so polne poljubov in legenda še živi.

Klop nad jezerom

Seattle je tudi mesto Nirvane in Curta Cobaina. Tudi on je s tega sveta odšel prezgodaj, aprila leta 1994 pri 27 letih. V Ljubljani smo Nirvano lahko slišali 27. februarja, na njihovem predzadnjem koncertu.

Kurt sicer nima uradnega groba, je pa obeležje pod mostom v njegovem rojstnem kraju Aberdeen, južno od Seattla. Njegovo neuradno svetišče, kamor hodijo ljubitelji Kurta in Nirvane z vsega sveta, postal park Viretta v premožnejši soseski vzhodno od centra mesta tik nad obrežjem jezera Washington. Na majhnem travniku ob hiši, kjer se je ustrelil, sta dve klopi, kjer je pogosto posedal. Tam kljubujeta tudi še 25 let kasneje, na njih obiskovalci pokojnemu glasbeniku pišejo posvetila, svoje misli in podobno. In se počutijo povezane. Ko smo se spuščali proti parku, se je v avtu na radijski postaji vrtela Come As You Are – kot da je nekdo vedel, da se peljemo h Kurtu. (Se nadaljuje)