V kavarni eksistencialistov

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. september 2019 / 20:03  

Nove knjige (505)

»Eden od vidikov Heideggerjevega videnja sveta, ki si resnično zasluži pozornost bralca 21. stoletja, je njegovo zanimanje za tehnologijo in ekologijo hkrati. V svojem predavanju 'O vprašanju tehnologije' je leta 1953 zatrdil, da ta ne pomeni le kopičenja pametnih strojev, temveč razkriva nekaj temeljnega o našem obstoju. Zato je treba o njej misliti filozofsko, ne zgolj tehnološko. Svojega življenja ne moremo razumeti, če se zgolj sprašujemo, kaj lahko naredijo naši stroji ali kako je najbolje upravljati z njimi ali zakaj naj bi jih uporabili. Bistvo tehnologije, je rekel, 'nikakor ni tehnološko'. Da bi ga pravilno raziskali, si moramo postavljati globlja vprašanja o tem, kako delamo, kako zaposedamo svet in kako obstajamo v razmerju do biti. Seveda je imel Heidegger pri tem v mislih pisalne stroje, filmske projektorje s celulojdnim trakom, stare limuzine in kombajne. Le malo eksistencialistov (ali drugih) je predvidelo, kakšno vlogo bo v našem življenju igrala računalniška tehnologija, čeprav je nemški pisec Friedrich Heinemann v knjigi Eksistencializem in težave sodobnosti (1954) svaril, da bo prihod 'ultrahitrega računskega stroja' prinesel 'pristno eksistencialistično vprašanje', namreč o tem, kako lahko ljudje ostanejo svobodni. Heinemann ne bi mogel imeti bolj prav. Poznejši heideggerjevci, zlasti Hubert Dreyfus, so pisali o internetu kot tehnološki inovaciji, ki najnazorneje pokaže, kaj je tehnologija … Dreyfus je pisal leta 2001: odtlej je internet postal še bolj vsiljiv in tako vsenavzoč, da komaj še lahko najdemo perspektivo za razmišljanje o njem: postal je kakor zrak, ki ga mnogi med nami dihamo vsak dan. Kljub temu bi vsekakor morali premišljevati o njem – o tem, kakšne vrste bitij smo ali kakšni hočemo biti v svojem spletnem življenju, o tem, kakšno vrsto biti imamo ali kakšno hočemo imeti.« (str. 311–312)

Gornji odlomek skuša odgovoriti na vprašanje, kaj bi nam lahko eksistencializem pomenil danes. Sicer pa ta odlična knjiga pripoveduje predvsem o tem, kaj je ta filozofija pomenila takrat, ko je nastala, v letih pred drugo svetovno vojno in po njej. Na njene francoske veje, razpete med »svobodo, bitjo in mareličnimi koktajli«, so sedali zlasti posamezniki, ki so bili po porazu nacističnega totalitarizma, s katerim je svoj čas sodeloval sam Heidegger, soočeni z novimi možnostmi »tubiti« – biti človeka v svetu, v katerem se odpirajo nove možnosti svobode. Te pa so v našem času znova ogrožene.