Življenje gre dalje, čeprav po drugačnih poteh

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Storitve / ponedeljek, 2. september 2019 / 09:52  

Adrian Černilogar, petindvajsetletnik, doma s Hrušice, je tisti fant, ki mu je sredi lanskega poletja nesrečni skok v vodo na Kredi v Radovni za vedno spremenil življenje. Po skoraj letu dni zdravljenja in rehabilitacije se je junija vrnil v novi dom, ki sta si ga s pomočjo družine z dekletom ustvarila v Kranjski Gori. Da bi lahko čim bolj samostojno zaživel, potrebuje pripomočke in prilagoditve, še posebej prav bi mu prišla terapevtska postelja.

»Potrebovali bi vašo pomoč,« se je na naš časopis pred kratkim obrnil Peter Robnik, predsednik Društva paraplegikov Gorenjske. »Za mladega fanta gre. Živi pri dekletu v Kranjski Gori in je tetraplegik. Adrian je tisti fant, ki si je lani sredi poletja pri skoku v vodo tako poškodoval vratno vretence, da ne more več uporabljati nog in rok,« je razložil in povedal, da bi zdaj, ko se je po skoraj letu dni po nesreči iz bolnišnice vrnil domov, potreboval vsaj posebno negovalno posteljo, zraven pa še kakšno prilagoditev v stanovanju, ki si ga je mladi par uredil v hiši dekletovih staršev.

V Kranjski Gori nas je malo za tem v majhnem, a skrbno urejenem kletnem stanovanju prijazno pozdravil Adrian. »Takole so nama, medtem ko sem bil najprej v bolnišnici in nato na rehabilitaciji v Soči, uredili stanovanje v hiši Gajinih staršev,« je povedal. »Načrtovala sva, da bi lani konec poletja začela živeti skupaj, ampak potem se je zgodila nesreča ...«

Bil je drugi avgust, zadnji dopustniški dan za takrat 24-letnega Adriana in njegovo nekaj let mlajše dekle Gajo. Z družbo so se šli kot že tolikokrat dotlej kopat v Kredo, priljubljeno naravno kopališče v Radovni. »Ura je bila pol šestih, vzel sem zalet, da bi skočil na glavo v vodo. A mi je pri tem spodrsnilo in z vso silo sem se zaletel v enega od kolov, ki so v vodi. Takoj sem vedel, da se ne bo dobro končalo, saj sem slišal, kako se mi je polomil vrat ...« se tistega nesrečnega dne spominja Adrian in pove, da ni niti za trenutek izgubil zavesti.

Iz vode ga je hitro potegnil izkušen reševalec, ki je bil tam slučajno. Prav tako je bila slučajno ob ribniku zdravnica, ki je takoj klicala reševalno ekipo. »S helikopterjem so bili pri meni v pičlih 15 minutah, v eni uri sem bil že v ljubljanskem kliničnem centru.«

Tam so ugotovili, da ima polomljeno šesto vretence, in ga operirali. Za medicinske ekipe, ki so skrbele zanj, ima same lepe besede. »Zdravnik, ki me je operiral, je res pravi mojster. Pravzaprav je zdaj vrat edini del mojega telesa, ki res dobro dela,« se zna v tej resni situaciji celo pošaliti nekdanji rekreativni športnik, ki je ljubil moč, hitrost, višino ... Rad je hodil v hribe, fitnes, plezal, se vozil z motorjem, h Gaji pa je v Kranjsko Goro z domače Hrušice prihajal kar na rolerjih.

»Takole me je pač življenje ustavilo ...« preprosto pove in doda, da hujših psihičnih težav po nesreči ni imel, čeprav pridejo trenutki, ko je težko. Ampak takrat, pravi, se zamoti s filmom, knjigo ali pogovorom. Sicer pa, pove, je imel v dolgih mesecih v bolnišnici dovolj časa, da je o vsem temeljito razmislil. Nesrečo jemlje kot del življenja. Prepričan je, da mu je ta pretresljiva izkušnja vsemu navkljub veliko dala. Pa vendar: s tem, kar se ti je zgodilo, se soočiš, sprijazniš pa nikoli, pravi.

»Takoj po poškodbi od vratu navzdol nisem čutil ničesar. Zdaj, po enem letu, lahko kolikor toliko stabilno sedim, pripet na vozičku, in uporabljam zgornje dele rok. Pravijo, da se stanje izboljšuje do treh let po poškodbi in v tem času bi rad izkoristil res vse, kar je mogoče. Ampak dodatne terapije je treba doplačevati, na zdravljenje z matičnimi celicami, ki se je v svetu izkazalo za dokaj učinkovito, bi moral oditi na Dunaj in za to plačati okoli trideset tisoč evrov, pri nas je vse skupaj še zelo v povojih. Za začetek pa bi najbolj potreboval terapevtsko posteljo, zato da bi tistemu, ki me neguje, olajšal delo. Pa tudi sedel bi lahko v njej, kar je zame zelo pomembno,« je povedal.

Upa, da mu bodo dobri ljudje pomagali pri nakupu postelje in prilagoditvah stanovanja, prispevali za kakšno dodatno terapijo ter morda tudi pri zbiranju denarja za zdravljenje v tujini. Sredstva za Adriana zbirajo na Društvu paraplegikov Gorenjske na računu številka SI56 07000-0000108633, ki je odprt pri GB Kranj.