Osebnostna rast

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 28. avgust 2019 / 22:03  

Drugi izraz je tudi vseživljenjsko zorenje. Hočemo ali nočemo, se z leti spreminjamo. Česar v mladosti ne moremo doumeti, nam prinesejo leta. Mlad človek je preveč osredotočen na posamičnosti. Ni sposoben povezati posameznih delov življenja v celoto. Zdi se, da moramo najprej razpasti v delčke, nato pa se celo življenje trudimo sestavljati elemente v nekaj novega, celega. Pravimo, da se mlad človek išče. Pogosto jim odpustimo nesmiselne poteze. Radi bi jim prihranili kakšno grenko izkušnjo. Pogled iz središča celote na naš vsakdanjik je precej drugačen.

Naše spreminjanje je normalen, pričakovan življenjski proces. Celo predvidljiv je. Zelo je nesmelo, kadar se upiramo spremembam. S tem izgubljamo velike priložnosti, da se pomikamo proti celostnemu pogledu na svoje odnose, življenje, težave, rojstvo, smrt, vzpone in padce … Vedno so bili ljudje, ki so želeli bolje spoznati sebe, si izoblikovati drugačno pot od običajne. Hkrati so ljudje, ki jim ni pretirano mar za ta vprašanja. In vendar tudi oni ne morejo uiti spremembam, ki prihajajo dnevno. Spreminjanje človeka ni toliko pogojeno z materialnim stanjem kot z njegovo odločitvijo, da hoče nekaj novega. Očitno pa je vendarle neka povezava z materialnim svetom. Videti je, da bolj ko smo poglobljeni v materialne stvari, denar, bogastvo, premoženje, manj nam ostaja časa za zavestno osebnostno rast. Materializem nas potegne v način življenja, ki nas odtujuje od sebe. Še več. Nagradi nas z nezdravim ponosom, celo ošabnostjo, prevzetnostjo, napuhom. Materialne dobrine nam povečajo občutek samozadostnosti. Takšnemu načinu življenja ne moremo reči zdrava osebnostna rast. Kaj naj bi bila zdrava osebnostna rast? To je zavestno spoznavanje sebe in rezultat mora biti srečnejše življenje. Zaradi dobrega življenjskega standarda, več prostega časa, več znanja v družbi si to lahko privoščimo. Včasih so garali za preživetje, danes višek časa lahko namenjamo sebi in svoji osebnostni rasti. Bistvo osebnostne rasti je lastno spreminjanje ali pa sprejemanje dejstev, ki jih ne moremo spremeniti. To lahko naredim le jaz sam. Zanimivo pa je, da so velike spremembe pri sebi najtežje in celo zastonj so. Od tega imamo največ koristi, npr. znebila sem se občutka krivde, končno znam postaviti meje in reči ne, osvobodil sem se strahu pred smrtjo, spravil sem se z bratom zaradi dediščine, po mnogih letih zakona resnično lahko sprejmem, da me ima mož rad, razbremenil sem se čudnega bremena, ki mi je leta in leta pritiskal na ramena, odpustila sem gospodu, ki me je prizadel, odkar ni več paničnih napadov imam novo življenje, z možem sva uredila odnos in tesnoba je izginila … To so konkretni primeri osebnostne rasti. Vsaj dve zakonitosti sta – osebnostna rast nikoli ni hitra, ni lahka, vendar nam poveča zadovoljnost z življenjem. Zato le pogumno zgrabimo sami sebe v roke.