Dr. Reginald Vospernik v radovljiški knjižnici

Z jezikom smo ali nismo

Tako z besedami pisatelja Florjana Lipuša smisel truda za ohranitev jezika na Koroškem – pa ne le tam – kratko in jasno povzame dr. Reginald Vospernik, dolgoletni ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Zaveden Slovenec, predan pedagog, pronicljiv mislec in intelektualec širokega duha se je sredi poletja ustavil na kratkem obisku v Radovljici.

»Na vsak način je med mojimi priporočili vedno Florjan Lipuš, morda Odstranitev moje vasi ali pa Zmote dijaka Tjaža, njegova prva knjiga, s katero je postal znan. Kajpada tudi Maja Haderlap in njen Angel pozabe, koroški avtor pa je seveda tudi Peter Handke, ki je tudi eden od tistih, ki se je šele kasneje, v svojem zrelem obdobju, zavedel svojih slovenskih korenin.«

Sredi poletja je v Radovljico na obisk prišel dr. Reginald Vospernik, dolgoletni ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, sicer pa tudi znan in spoštovan kulturni in politični delavec na Koroškem. V mesto je prišel, da bi se srečal z Juretom Sinobadom, bibliotekarjem in zgodovinarjem, ki je spomladi v svoji novi knjigi objavil faksimiliran natis prve knjižne izdaje Miklove Zale in prepis dramatizacije te zgodovinske povesti, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja v brezštevilnih uprizoritvah navduševala Slovence doma in po svetu. Povest je pred dobrim stoletjem dramatiziral Jakob Špicar, ki se je leta 1884 rodil v Skočidolu na Koroškem, nato pa dolga leta živel in ustvarjal v Radovljici.

Doktor Vospernik, vi ste Špicarja osebno poznali, kajne?

Poznal sem ga, z družino smo bili osebno povezani, tako jaz kot moja mama. Špicarjevi so vedno, kadar so prihajali v svojo prvotno domovino, običajno v Podravlje, moj domači kraj, in Skočidol, ki je sosednja vas, kjer je bil Špicar rojen – njegova žena Maria pa v bližnjih Dolah – prišli tudi k nam na obisk. Špicar je bil zelo odločen mož. V Radovljici ga seveda nisem doživel, pač pa potem v njegovem stanovanju v Ljubljani, na Cankarjevi 5, se še spomnim. Imela sta z ženo Marico veliko, staro stanovanje in zdi se mi, da je portret Prešerna, ki sem ga danes videl v radovljiški knjižnici, nekoč visel pri njem doma v Ljubljani.

Glede na to, kaj vse je v življenju počel, je imel ogromno energije. Se ga tudi vi spominjate kot takšnega?

Seveda, zelo ustvarjalen je bil. Imam na kupe gradiva o njem in njegovem delu, saj sem tudi kdaj pa kdaj kaj napisal o njem, v slovenskem in nemškem tisku.

Kaj vidite kot posebno kvaliteto Špicarjevega dela?

Bil je ljudski pisatelj, pa nikakor v slabšalnem smislu; bil je človek, ki je pisal za preproste ljudi. Miklova Zala je, kot veste, doživela nešteto uprizoritev, od Jesenic naprej, kjer so jo na oder postavili krstno, in potem seveda na Koroškem. Predvsem je pomembna narodno-obrambna posebnost, ki jo najdemo v domala vseh njegovih delih.

Kaj je ljudi tako prevzelo, da so tako trumoma hodili na uprizoritve Miklove Zale?

Prav gotovo spektakularnost uprizoritev. Načeloma so jih pripravljali na prostem, s konjeniki in kostumi – tega se na podeželski oder niti ne bi dalo postaviti. Igre se spomnim kot zelo dolgovezne, a nikakor ne dolgočasne; prireditev je trajala tri do štiri ure, s kakšnim odmorom vmes … Včasih je bila predstava dogodek leta. Gremo gledat igro, so rekli ljudje.

Kako danes poznajo Miklovo Zalo na Koroškem?

Skorajda je ne poznajo. Zdaj jo je Jure Sinobad nekoliko populariziral s tem, da jo je izdal v knjižni obliki. Mohorjeva je pred leti izdala nemški prevod, h kateremu sem prispeval uvodne besede, ampak mladim to ne pomeni več dosti. Delo se jim zdi starinsko, če bi delo prebirali ali gledali, bi jih verjetno danes motila Sketova in Špicarjeva antisemitska tendenca. Terseglav, na primer, je v njej negativno prikazani vaški žid, jud, opremljen z vsemi klišeji, ki jih poznamo.

Kakšna je kulturna povezava med Slovenijo in Koroško v zadnjih letih?

Kulturne vezi vsekakor so, čeprav zaradi geografskih okoliščin, ki jih predstavljajo Karavanke, manj intenzivne kot na Tržaškem in Goriškem. Običajno imajo naša domača koroška društva kako partnersko društvo v Sloveniji; Radiše so recimo povezane s Kropo, če navedem primer iz radovljiške okolice.

Občutite, da se je v tem smislu kaj spremenilo, odkar smo vsi del Evropske unije?

Prestop meje je zdaj samoumeven, kar je seveda velika prednost. Stiki v skupni Evropi so postali še bolj živahni in samoumevni.

Se vam zdi, da si Slovenci na tej strani meje bolj želimo stikov s Korošci kot vi z nami?

Ta izrazita težnja povezovanja danes ni več tako živa kot nekdaj, ker postajajo stiki samoumevni. Spomnim se, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih obstajal kulturni sporazum med celovškim gledališčem in ljubljanskim gledališčem o izmenjavi predstav. Danes ga ni več, ker so izmenjave nekaj običajnega. Danes je tudi (skoraj) samoumevno, da imajo nemški koroški zbori v repertoarju vsaj eno slovensko pesem. Če na primer zbora iz Heiligenbluta in Železne Kaple, če navedem dva geografska ekstrema, drug drugega povabita na prireditev, je normalno, da bo nemški zbor naštudiral in na koncertu zapel tudi kako slovensko pesem. Kot poklon koroškim Slovencem.

Kaj se je spremenilo, da je to postalo nekaj običajnega?

Vzdušje se je spremenilo. V sedemdesetih letih smo imeli spor zaradi krajevnih napisov; tedanji deželni glavar Sima je dal postaviti nad dvesto dvojezičnih krajevnih napisov, ki so jih nemškonacionalne sile v nekaj nočeh nasilno odstranile. Sledile so dolgoletne debate o tem, koliko napisov naj bi bilo in v katerih krajih. A to je zdaj z nad 170 napisi, ki jih imamo, rešeno, in danes ni več tema, o kateri bi se govorilo, kar je za Slovence na Koroškem veliko olajšanje. Vzdušje v deželi nam je zdaj bistveno bolj naklonjeno. Moja žena, ki je prav tako kot jaz upokojena učiteljica, vodi že vrsto let tečaje za zainteresirane nemško govoreče Korošce. Zanimanje je nadvse razveseljivo. Predvsem prihajajo starejše gospe in gospodje, ki odkrivajo svoje korenine. Spomnijo se babice, deda iz Kamnika, z Jesenic … in želijo oživiti jezikovno to svoje slovenstvo.

Večje zanimanje za slovenščino se čuti tudi v dvojezični šoli, kajne?

Seveda, tam še posebno. V sedemdesetih letih smo zaznali ogromen upad prijav k dvojezičnemu pouku, saj je na koncu obiskovalo le še manj kot 15 odstotkov vseh otrok dvojezični pouk. No, število zdaj spet narašča in je doseglo že okrog petdeset odstotkov šoloobveznih otrok. Skrb vzbujajoče pa je to, da večina otrok, ki se šolajo na dvojezičnih šolah, ne prihaja iz družin, v katerih bi bila pogovorni jezik slovenščina. Motiv staršev, ki otroke vpisujejo v dvojezične šole, je odkrivanje korenin, gospodarska korist, turizem …, ne le narodnostni, ampak tudi praktični.

Kako pogosto pa vi pridete v Slovenijo? Kaj je tisto, kar vas najbolj vleče?

Prijatelji, veliko znancev … In skupni projekti; prav zdaj izdajamo knjigo, liriko Erika Prunča, nekdanjega profesorja in predstojnika Inštituta za izobraževanje prevajalcev in tolmačev v Gradcu. Pri njegovi prvi pesniški zbirki Tihožitja sem sodeloval že leta 1965, po njegovi smrti pa se mi je oglasila vdova in mi povedala, da je v njegovi zapuščini našla novo pesniško zbirko. Zbrane pesmi, ki so že v tisku, bosta skupaj izdali Mohorjeva in Slovenska matica. Tudi v tem je neka simbolika, saj je bil Prunč vedno zelo povezan s Slovenijo, bil je tudi dopisni član SAZU in častni senator ljubljanske univerze.

Kaj bi nam, Gorenjcem, iz zakladnice koroške literature priporočili v poletno branje?

Na vsak način je med mojimi priporočili vedno Florjan Lipuš, morda Odstranitev moje vasi ali pa Zmote dijaka Tjaža, njegova prva knjiga, s katero je postal znan. Kajpada tudi Maja Haderlap in njen Angel pozabe, koroški avtor pa je seveda tudi Peter Handke, ki je tudi eden od tistih, ki se je šele kasneje, v svojem zrelem obdobju, zavedel svojih slovenskih korenin. Pa naj tu omenim še našega novega direktorja dunajskega Burgtheatra Martina Kušeja, ki je študiral v Ljubljani, kjer se je naučil odlično slovensko. Da se direktor take prestižne ustanove, kot je Burgtheater na Dunaju, v javnosti s ponosom prizna kot Slovenec, to so znaki spremenjene atmosfere na Koroškem. Kaj takšnega še pred nekaj leti ne bi bilo mogoče. Verjamem, da je Martin Kušej eden tistih, ki se najbolj zavedajo povezovalne vloge kulture.?

Se torej strinjate, da je kultura tista, ki nas najbolj povezuje?

Jezik in kultura, to nas povezuje, kaj pa drugega! Ali kot je v svojem govoru, ko je prejel Prešernovo nagrado, rekel pisatelj Florjan Lipuš: »Z jezikom smo ali nismo«. To je na najkrajšo formulo spravljen smisel našega truda, prizadevanj za ohranitev jezika. Tega se slovenski starši na Koroškem še zmeraj premalo zavedajo.

Oddajte svoj komentar

Kranj -1°

oblačno
vlažnost: 94 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

-4/2

petek

-2/6

sobota

-4/8

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Kranj, Preddvor, Šenčur, 13. december 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Jesenice, 13. december 2019

Za otroke

RAZSTAVE / Kamna Gorica, 13. december 2019

Jasna 2019

RAZSTAVE / Milje, 13. december 2019

Jaslice v Hiši čez cesto

GLEDALIŠČE / Zgornje Gorje, 13. december 2019

Scapinove zvijače

PREDAVANJA / Žiri, 13. december 2019

Potopisno predavanje Colorado trail

OBVESTILA / Šenčur, 13. december 2019

Literarna sekcija Društva upokojencev Šenčur vabi

GLEDALIŠČE / Preddvor, 13. december 2019

Premiera gledališke igre Dvigalo

 

 
 

 

 
 
 

Vrstomat v zdravstvenem domu / 12:13, 12. december

Piše se leto 2019 in pisarniška opravila v zdravstvenih zavodih še vedno opravljajo medicinske sestre. Prihajajo novi zdravniki in strokovnj...

100. obletnica nastanka Jugoslavije / 16:50, 11. december

Bla, bla, bla...
Da so vse stranke pokorne diktatu iz Bruslja in apetitom ameriških korporacij je kriv balkan in komunizem??
Eh...

100. obletnica nastanka Jugoslavije / 14:14, 11. december

Mineva 100 let kar so imeli Slovenci idealno možnost ustanoviti svojo narodno državo. Ampak intelekt Slovenca ni dosegal zmožnosti razumevan...

V Orehovljah ni več nevarnosti zaradi plina / 14:10, 11. december

Ne bi si želel živeti v teh koncih. Kot izgleda so se lotili izgradnje plinske infrastrukture strokovnjaki iz Kosova in Metohije. Nadzor v S...

V Orehovljah ni več nevarnosti zaradi plina / 12:40, 11. december

Tat kriči:Primite tatu!

V Orehovljah ni več nevarnosti zaradi plina / 12:08, 11. december

Kdaj bo kako izjavo podal še kdo od odgovornih?
Ajde mafiozoti, z besedo na dan!

V Orehovljah ni več nevarnosti zaradi plina / 09:47, 11. december

Ne vem, sem v dvomih. Ali imamo velik problem? Plastične cevi se na sliki vidijo zelo plitko v zemlji! Verjetno so neki standardi kako globo...