Odprta vrata, obrisan prah

V Radovljici so pred kratkim odprli novi Muzej lekarništva in alkimije, prav v teh dneh pa Čebelarski muzej beleži šestdeset let delovanja. Gospod Plešec, lastnik lekarniškega muzeja, je dejal, da je Radovljico izbral tudi zato, ker ima tako bogato tradicijo kulture, kamor sodijo tudi muzeji: Mestni muzej, Kovaški muzej v Kropi, morda malce pozabljeni Muzej talcev v Begunjah, če naštejemo najstarejše, pa muzej jaslic na Brezjah, Avsenikov muzej in Alpski smučarski muzej v Begunjah. V Kropi imajo še muzejsko hišo Fovšaritnico, v Lescah zasebni lovski muzej, vaški muzej in čudovite ostanke rimske Ville Rustice v Mošnjah.

Lastniki in lokalna skupnost pričakujejo, da bo bogata muzejska ponudba pritegnila še kakšnega obiskovalca več. Teh – roko na srce – v zadnjih letih sploh ni tako malo. Zakaj bodo prišli, kaj bodo želeli videti in predvsem kaj jim med sprehodom po muzejskih sobah želimo sporočiti?

Muzejske zbirke so tiste, ki ustvarjajo idejo o preteklosti in jo povezujejo s sedanjostjo. Vloga muzejev v sodobni družbi se spreminja, tako kot se družba sama. Njihovo jedro ostajajo zbirke, ki pa morajo postati bolj dinamične, interaktivne, saj se le na tak način omogoča aktiven prenos znanja, je povedala direktorica Muzejev radovljiške občine Petra Bole, ko je napovedala posodobitev Čebelarskega muzeja.

Morda se v njenem opisu skriva bistvo odgovora na vprašanje, kakšno je sporočilo, ki nam ga prinašajo muzeji, in predvsem komu je namenjeno. Sama verjamem, da moramo muzejska vrata najprej na široko odpreti domačinom. Oni so tisti, ki morajo poznati svojo preteklost, morda bodo tako lažje videli vsaj obrise svoje prihodnosti. Na kakšen način torej predstaviti vse bogastvo, ki ga hranijo muzeji? Ko so v sedemdesetih letih v Čebelarskem muzeju na ogled prestavili pravi panj z živimi čebelami, je bila to prava mala revolucija, obiskovalci so od blizu in daleč so prihajali v Radovljico prav zaradi privlačno postavljene zbirke.

Morda je prav zdaj čas, da se z eksponatov spet temeljito obriše prah, pa ne tistega, ki ga vidimo z očesom in ostane na krpi. Kot skupnost razmislimo, kaj nam pripovedujejo zgodbe muzejskih zbirk, stroka pa naj jih poskuša zapisati na način, ki bo razumljiv čim širšemu krogu ljudi. Ne z majhnimi črkami na panojih, ki jemljejo voljo do raziskovanja, ampak z iskreno željo po prikazovanju in pripovedovanju ter z navdušenjem nad bogastvom, ki nam ga je uspelo ohraniti.

Če nam to uspe, smo na svojo stran pridobili domačine, turisti, o tem sem globoko prepričana, bodo šli za njimi.