V osrčju dežele terana

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 13. junij 2019 / 22:26  

Tudi Gorenjci se ob koncih tedna radi odzovejo in obiščejo dneve odprtih vrat vinskih kleti v Vipavski dolini, Goriških brdih, se odpeljejo v slovensko Istro, blizu jim je tudi Kras. In če ostanemo pri Krasu: v Tomaju in petih bližnjih vaseh pridelovalci terana vsako leto povabijo, da pokusite njihova vrhunska vina, prisluhnete zgodbam vinarjev ter uživate ob domači kulinariki.

Domačini pripravijo zanimiv spremljevalni progr­am in organizirajo pohod med vinogradi, ki je speljan mimo kraških domačij. Na nekaterih kmetijah obiskovalcem poleg vina predstavijo tudi odlične izdelke iz doma pridelanih sestavin.

Govorimo o prireditvi, ki so jo poimenovali V osrčju dežele terana, organizirali pa letos že petnajstič. Tokrat so vključili trinajst domačij, ki so poleg terana in kraških belih vin predstavile še kakšno dodatno ponudbo. Pri organizaciji dogodka Krajevni skupnosti Tomaj pomaga tudi Občina Sežana, a največ prispevajo vinogradniki sami.

Bogat spremljevalni program

Odprtje dogodka je oznanil bogat kulturni program s pozdravnimi govori na Turistični kmetiji Škerlj v Tomaju, potem pa so se obiskovalci lahko podali od domačije do domačije in degustirali. Glasba, pesem in brana beseda so obiskovalce spremljale ves dan. Zaljubljeni v teran in ljubitelji kulture pa so si lahko v Tomaju ogledali še domačijo Srečka Kosovela ali obiskali njegov grob.

Na dogodku niso manjkali člani evropskega in slovenskega reda vitezov vina in aktualna kraljica terana Tinkara Gulič, ki so se v popoldanskih urah družili tudi pod najstarejšo trto refoška na Krasu na Turkovi domačiji v Šepuljah.

Problem mlade generacije

Na domačiji Petelin - Rogelja v Tomaju smo poklepetali z očetom in sinom Marijanom in Matejem Rogelja. Marijan je posebej omenil problem, ki ga opaža že dlje časa: mlade generacije ne kažejo toliko zanimanja za delo na kmetiji. Sam je pred časom pustil službo in se odločil točno za to.

»Smo najmanjši vinorodni okoliš v Sloveniji. Ko greš mimo polj in pogledaš, kako vsako leto vinogradi usihajo ... Premalo je obnov za Kras, marsikdo razmišlja, ali se splača ali ne … Zase vem, da s teranom ne bom obogatel, bom pa obogatil vas,« pripoveduje s kančkom žalosti v glasu.

Začutimo izjemno pripadnost teranu. Nadaljuje: »Na teran smo zelo ponosni. Trto zelo čuvamo. Hudo mi je, ko vidim kakega starejšega gospoda, ki se z zadnjimi močmi bori za obstoj svojega vinograda.«

Vseeno je Marijan optimist. Pravi sicer, da je težko napovedovati, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, a vedno upa na najboljše. Je pa res, da jih v Konzorciju kraških pridelovalcev terana včasih tudi zaskrbi glede kmetijstva na Krasu, ker to pač v večini predstavlja vinogradništvo.

Gorenjci jih radi obiščejo, pove, in so kot ljubitelji terana pomembni za ves Kras, ne le za njihovo hišo. Poudari: »Kdor se teranu približa in ga začuti, ga bo vedno imel rad. Teran ti je lahko le všeč ali pa ne. Kdor se zanj odloči, ga bo kozarec dobrega terana v življenju vedno spremljal.«

Matej dopolni očeta, da zapisi o njihovi kmetiji segajo že v leto 1640.

»Mi imamo vinograde pod Tomajem, na južnih pobočjih, nekaj pa tudi sredi vasi. Teran potrebuje veliko sonca, dobro mu dene tudi burja. Zemlja pa bolj je rdeča, trda in težka za obdelovanje, boljše vino ponavadi da.« Razloži nam še nekaj osnov o Konzorciju in doseganju predpisanih strogih standardov. Meni tudi, da je teran že popularen, a priljubljenost še pridobiva.

Teran Kraševcem pomeni ogromno

Srečali smo tudi Borisa Lisjaka z domačije Lisjak (Dutovlje), ki je v krogih poznavalcev terana znano ime. Je nekdanji predsednik Konzorcija, sedaj njegov podpredsednik, na prireditvi pa je bil tudi kot predstavnik Slovenskega reda vitezov vina – slovenska Istra in Kras. V njegovi kleti najdemo kar nekaj izjemnih vin, tudi kakega šampiona. Zanimalo nas je, ali je kaj novega na področju zaščite imena teran v zvezi s Hrvaško. Odgovoril je, da je vse na evropskem sodišču v Luksemburgu, letos pričakujejo odločitev. Poudaril je, da so naredili vse za zaščito imena. »Bila je pravilna, pravočasna in popolna.« Domači in tuji pravniki ter strokovnjaki iz tega področja so se zadeve lotili skrajno resno. »In če je kaj pravice na tem svetu, morajo biti Kraševci v tej pravdi uspešni,« je prepričan. »Slovenci smo ime zaščitili, pred vstopom Hrvaške v EU, bi se pa morala Hrvaška odločiti, kaj bo imela, a takrat o tem problemu niso želeli nič slišati. So pa s tem prišli na plano kasneje,« je pojasnil Lisjak ter dodal, da so pri sosedih trdili, da imajo trto teran, mi pa, da imamo vino teran. »Tudi na tem se je veliko delalo. Opravili smo celo analizo DNK in ugotovili, da gre za eno in isto trsno cepljenko, da tako trta teran ne obstaja, ampak trta refošk, ki na našem Krasu daje teran, v hrvaški Istri pa refošk.«

Tudi Lisjak je poudaril problem obstoja. Na Krasu kmetije v največji meri bazirajo na teranu, nekatere manjše kleti celo stoodstotno. »Teran nam na Krasu pomeni ogromno, in če ga izgubimo, je to propad vinogradništva na Krasu.« V hrvaški Istri prevladuje istrska malvazija, glavno rdeče vino je refošk, a do njega Hrvatje ne čutijo neke pripadnosti, zato Lisjak razmišlja, da gre le za nagajanje. »Do leta 2012 so Hrvatje lahko prodajali znamko Teran, od takrat dalje je ne smejo, a se tega ravno ne držijo. Tudi urgiranje nič ne pomaga. Že pred dvema letoma smo tudi dokazali – za kar 25 let nazaj – da so kupovali trto refošk, želijo pa, da bi imeli trto teran …«

Nekaj malega je povedal še o sledljivosti v domačih vinogradih. Ta je namreč izjemna. Analizirajo tudi zemljo, grozdje, listje in še kup stvari. Petkrat analizirajo samo grozdje pred trgatvijo, kar je zagotovilo, da je kvaliteta grozdja vrhunska, da iz njega lahko donegujemo teran. Če namreč teran primerjamo z drugimi vini, je izbrani teran vrhunsko vino, oznaka PTP pomeni kakovostnega, manj kakovostno vino pa je lahko le še kraško rdeče, ne več teran. »Zaščita je strahovita. Določena je sladkorna stopnja, ekstrakti …« je naštel Lisjak, ki poudarja, da se v primeru, če se bodo Hrvati na odločitev sodišča pritožili, lahko zgodi, da se zgodba še nekaj let ne bo zaključila – in verjetno se bodo.