Učna ura za odrasle

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 25. april 2019 / 11:25  

Preteklo sredo so na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana premierno uprizorili predstavo Pravica biti človek, v kateri sodeluje 19 mladostnikov, starih od 12 do 17 let, med njimi tudi trije z Gorenjskega.

Ljubljana – Gre za nadaljevanje lanskoletnega gledališkega projekta Vihar v glavi, ki so ga mladi predstavili v okviru Gledališkega laboratorija Lutkovnega gledališča Ljubljana in je doživel zelo dober odziv tako gledališke stroke kot publike. Če je lanska predstava temeljila na besedilu, ki sta ga britanska avtorja pripravila v sodelovanju z najstniki, je material za aktualno predstavo Pravica biti človek, ki jo je premierna publika v polni dvorani Šentjakobskega odra nagradila s stoječim aplavzom, nastal iz avtorskih besedil nastopajočih mladostnikov, ki sta jih v celoto povezala režiser Mare Bulc in dramaturginja Ana Duša, ki je vodila tudi kreativno-pedagoški proces z na avdiciji izbranimi mladostniki. Kot je povedala, je predstava nastajala od oktobra, od vsega začetka pa so mladi imeli možnost povedati oziroma govoriti o vsem, za kar v svetu odraslih sicer ne dobijo priložnosti. »Z režiserjem Bulcem sva jih pustila, da povedo, kar želijo oziroma za kar čutijo, da bi morali z gledališkega odra predstaviti publiki. Poleg tega, da sva jim pojasnila, kaj od povedanega je zanimivo in kakšen učinek bo to imelo na odru, jih pri njihovih pripovedih nisva omejevala. Zdaj po predstavi lahko potrdim, da so si zares upali.«

V približno uro in pol dolgi predstavi akterji namreč v kolektivnem duhu publiki predstavijo kolaž tako osebnih pričevanj kot stališč ter prepričanj o družbi in svetu, v katerem živimo. S tem so publiki na neki način tudi zastavljali vprašanja, na katera želijo izvedeti odgovore, a jih doslej še niso dobili. Svoja sporočila so predstavili tako v besedi – sami ali v dialogih s soigralci – kot z glasbo ali z gibalnimi in plesnimi kreacijami. Mladi pogumno in iskreno pripovedujejo o sebi, svojih težavah pri odraščanju, na primer nesprejetosti v družbi, bolezni, nerazumevanju staršev, negativnih mislih, s katerimi se srečujejo, razmišljanjih o smislu bivanja in podobno. V nastopih, v zbornem jeziku ali v narečju, svoje izjave pogosto podkrepijo tudi s kletvicami, so nekateri sicer spretni bolj, drugi mogoče manj, a kot celota vseskozi delujejo homogeno. Kljub številnim glasovom gledalci dobimo občutek enega glasu – glasu mladih.

V drugem delu predstave se izgovorjeno s področja osebnega seli na področje družbenega okolja v Sloveniji in svetu. Z odra prihajajo zahteve po tem, da odrasli mlade priznamo, jim prisluhnemo, damo besedo in z njo prostor ter čas in jim predvsem ne jemljemo upov v prihodnost. Nastopajoči pri tem svojih pričevanj in zahtev ne izražajo zgolj v neki jezi, ampak so pri tem tudi duhoviti in iskrivi.

Iskrenost in pogum

V predstavi igrajo tudi trije mladostniki z Gorenjskega, dijaka Gimnazije Kranj Smiljan Hude in Jera Kočevar ter učenec OŠ Škofja Loka mesto Pavle Vastl.

»Poziv na avdicijo sem videl v dramski šoli, ki jo obiskujem in sem se odločil poskusiti. Skupinska avdicija je bila sproščena, bilo je veliko kandidatov, a sem sam mislil, da nisem najbolje opravil, zato sem bil obvestila, da sem sprejet, še toliko bolj vesel,« je povedal 16-letni Smiljan, sicer dijak drugega letnika, Jera iz prvega letnika pa: »Za avdicijo sem izvedela na socialnih omrežjih, bila sprejeta in sem vesela, da sem lahko sodelovala v tej predstavi. Super se imamo.« Pavletu, ki izhaja iz igralske družine, je avdicijo svetovala mama. »Nisem bil ravno zadovoljen, ker sem bil na avdiciji s samimi dekleti, ko pa smo potem začeli delati na projektu, sem zelo užival, pa čeprav sem za dve, tri leta mlajši od večine.«

O zgodbah, ki so jih na odru pripovedovali, pa so povedali. »Zgodbe so naše. Režiser je že na začetku povedal, da je pomembno, da smo intimni, in nas pri tem opozoril, ali smo sploh pripravljeni nekaj, kar bi zamolčali tudi najboljšemu prijatelju, povedati vsakemu, ki pride v dvorano na predstavo. Vsi smo rekli ja.« Enako razloži tudi Jera, da je vse, povedano iz njihovih ust, resnično. »Najbrž nas ni bilo strah deliti lastnih intimnosti tudi zato, ker smo bili med seboj zelo povezani.« Tudi Pavle ni čutil strahu pred publiko. »Vse izjave so naše, vse zgodbe so naše in zato je predstava tudi tako dobro uspela.«

Vsi trije sogovorniki se tudi strinjajo, da so redki sošolci in sošolke, ki bi se o osebnih stvareh upali izraziti na tak način. »Mislim, da so ljudje, ki se ukvarjajo s teatrom, načeloma bolj odprti. V mojem razredu jih najbrž ni veliko, ki bi na tak način odraslim postavljali vprašanja in predstavljali svoje želje.« Smiljan gre dlje: »Če bi se jim dala priložnost, kot se je nam, bi se mogoče kdo odprl in kaj povedal. Je pa res, da povedati javno intimne stvari od človeka zahteva neko odraslost.« Da so redki, ki bi bili tako osebni, je pa prijetno presenečen, koliko so si soigralci v predstavi med seboj odprti, dodaja tudi Pavle.

Ob tem, da se mladi v predstavi učijo gledališča, v predstavi Pravica biti človek odrasli dobimo zaušnico in hkrati v razmislek – ali je treba iti v gledališče, da zmoremo slišati tudi mlade. Je to dobro ali slabo? Kakorkoli v zaključku mladi podajo jasno sporočilo: »Mladi nismo vaša prihodnost, smo vaša sedanjost.«