To so moji šopki

Lenčka Bernard se je rodila 10. aprila 1939, kar pomeni, da je pred nekaj dnevi praznovala osemdeseti rojstni dan. Pr' Ulčnek, kot se reče po domače, na Brezjah, kjer Lenčka domuje, je bilo v znamenju okrogle obletnice že od začetka aprila.

Rojena Kokalj v Lešah pri Tržiču v družini s šestimi otroki, samimi sestrami, je svojega moža Franca spoznala v Elanu. Lenčka je bila še mlada, poročila sta se po pol leta poznanstva. »On je delal v Elanu, jaz sem šla pa tudi iz Peka v Elan,« razlaga Lenčka, ki ji nikoli ne bi pripisali, da je ravnokar dopolnila osemdeset let. Nasmejana, pozitivna gospa, ki ima okoli hiše in po hiši vedno kaj postoriti.

Upokojitev je Lenčka dočakala v takratni Kemični tovarni Podnart, sedaj je vdova že dobrih deset let, se pa čustveno in z nasmehom na obrazu spominja zlate poroke, ki sta jo s soprogom še praznovala. »Od leta 2015 živim sama v hiši. Prej je tu stanovala še vnukinja Petra z družino, potem pa so se preselili na svoje,« razloži.

Ni ji dolgčas. Ima svoje kokoši: brojlerje za meso in nesnice – pute, kot jih kliče ljubkovalno, za dnevno sveža jajca. Kasneje nam v smehu razloži, kako zaščitniški je njihov »šef« – petelin. Naj bi bil tudi pravi ljubosumnež. Veliko ima dela tudi s svojim zelnikom, ki je pravzaprav njiva, malce stran od hiše na bližnjem polju. Doma pa ima ravno toliko vrta za tisto najnujnejše. Tako je Lenčka praktično samooskrbna. Prideluje krompir, fižol, čebulo, grah … Rada kuha, sploh jedi na žlico. Ljubše so ji zelenjave jedi. »Rada skuham ''gvavnek'' – zelje s krompirjem in različne čorbe, juhe – grahovo, porovo … « Kadar se loti priprave skutnih štrukljev, jih pripravi vedno več, da so še za otroke.

Včasih so bile okenske police njene hiše polne rož, zdaj ne več toliko. Največkrat spomladi generalno očisti hišo, letos pa se je tega lotila še z večjo skrbnostjo, saj je vedela, da bo več obiskov, ker praznuje. Za njihovo pogostitev je poskrbela sama, sploh sladko.

Lenčka je bila stara 18 let, ko se je omožila s Francem. Živela sta pri njem, na domači kmetiji na Brezjah. Kasneje sta na temeljih stare zgradila novo hišo. Slavljenka doda, da še dobro, da so pri njej doma tudi imeli kmetijo, tako da je bila vajena trdega dela. Oba sta namreč hodila v službo in dela na soprogovi kmetiji tudi nikoli ni zmanjkalo.

V zakonu so se jima rodile tri hčerke. Najstarejša je Bernardka, potem je na svet prijokala Sonja, najmlajša pa je Smilja. Danes so vse tri že odrasle gospe s svojimi družinami in že svojimi vnuki. Lenčka pa ima tako osem vnukov in deset pravnukov, prihodnost pa bo verjetno zadnjo številko še kaj povečala. »To so moji šopki,« pravi Lenčka. »Strašno jih imam rada.« Pravi, da jo kar redno obiskujejo. »Se kar zvrstijo.« Z njimi je Lenčka tudi praznovala svoj rojstni dan. Ožje sorodstvo je namreč v soboto povabila na kosilo v gostišče Tulipan v Lescah.

Zdravje se Lenčke kar drži, televizijo morda malce pogleda v večernih urah, zjutraj rada vstaja zgodaj. Izjemno uživa v jutranjih urah, ko ob kavi v miru prebere časopis. Na Gorenjski glas je naročena, odkar pomni, udeležuje pa se tudi naših izletov. Ampak, časopis je tisto, kar zjutraj najtežje pričakuje. »Potem si skuham prvo kavo in ena ura je moja,« še pove.