Življenje piše najlepše zgodbe

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. marec 2019 / 17:19  

Katoliški tednik Družina je spremenil svojo podobo in deloma tudi vsebino. Berejo ga tudi v mnogih gorenjskih družinah. O časopisu in razlogih za prenovo smo se pred velikonočnimi prazniki pogovarjali z direktorjem Tonetom Rodetom in odgovornim urednikom Boštjanom Debevcem.

Na Družino sta prišla iz različnih okolij. Vi, dr. Tone Rode, iz Argentine, moj novinarski kolega Boštjan Debevec pa iz Radia Slovenija. Se je bilo težko vživeti v novo okolje?

Rode: »Ko prečkaš ocean, je sprememba kar velika, čeprav sem vedel, kam prihajam in s kakšnim poslanstvom. Tako je bil ta prehod v nekem smislu tudi lep izziv, ki ga vseskozi doživljam kot nekakšen vir trajne življenjske energije, ki človeku dejansko pomaga, da premaga vse izzive, ki jih ima na poti.«

Debevec: »Jaz sem bil najprej sedem let na Televiziji Slovenija, potem pa deset let na Radiu Slovenija. Tako televizija kot radio sta specifična, drugačna medija in bi zato tudi lahko rekel, da sem preplaval ocean, preden sem se ujel. Je pa res, da sem že pred svojim prihodom sodeloval z Družino in njenimi prilogami, tako da je bil prehod le malo lažji.«

Pri vajinem prihodu na Družino je posebej zanimivo in enkratno še nekaj. Sta prva urednika laika in nista iz duhovniških vrst. So želeli dati lastniki časniku več vsebinske širine?

Rode: »Brez volje lastnikov tega ne bi bilo. Oni so jasno začrtali nadaljnji razvoj družbe in so verjetno ocenili, da se takrat, septembra leta 2009, ko sem prišel na Družino, začne neko novo obdobje in se da večje zaupanje tudi laikom. V mojem primeru, ko so lastniki zaupali vodenje tako pomembne družbe Slovencu iz Argentine, človeku, ki je delal na mednarodni ravni, pa ne nazadnje ljubiteljskemu pesniku in avtorju, je gotovo tudi sporočilo, da naj družba odpira horizonte, povezuje Slovence po svetu, išče mednarodne povezave in uporablja najboljše mednarodne prakse v medijskem in založniškem poslu.«

Debevec: »Sam vidim najino izbiro kot neke vrste širino Cerkve na Slovenskem, ki se ne boji pomembne vloge in pomembnega mesta zaupati laikom. Navsezadnje imamo laiki družine in otroke in mogoče po eni strani na drugačen način še močneje kot duhovniki čutimo utrip tega časa. Zdi se mi, da je trenutno največja prednost ta, da sem prišel od zunaj, in tako lahko na sproščen način vstopam v odnose do vsakega posebej.«

Družina je oblikovno in tudi vsebinsko prenovljena. Je to korak iz strogega katolištva v večjo posvetnost?

Rode: »Za prenovo Družine gre, za korak naprej, za nadgradnjo, in ne za totalno spremembo. Za premestitev leče, skozi katero gledamo svet. Temeljni, jedrni pogledi na stvari pa ostajajo. Nikakor ni korak v večjo posvetnost. Vizualno in oblikovno, tudi iz vidika komunikacije in izražanja, smo šli s časom, saj ljudje danes berejo drugače kot pred dvajsetimi leti.«

Debevec: »V osnovi gre za dve stvari. Vsak časopis, vsak medij, ima neki cikel prenove, ki je posledica spoja tehnologij, okusov, splošnih trendov in načinov branja današnjih bralcev oziroma naročnikov. Vemo, da je pomembna fotografija, da so važni podatki, ki niso zapakirani v neka dolga besedila, ampak jih lahko enostavneje in preglednejše predstavimo z grafi. Druga stvar pa je razumevanje generacij tam pod 65 leti, ki imajo spremenjen, drugačen način dojemanja informacij in gledajo tudi na uporabno vrednost drugače, v kolikšni meri nekoga nekaj zanima tukaj in sedaj in kaj ima sam od tega. Dejansko gre za našo nalogo, da postavimo vprašanja, ki zadevajo sodobnega človeka, jih osvetlimo s krščanskega vidika brez moraliziranja in ponudimo korekten krščanski pogled na stvari, ki se nam vsak dan dogajajo v življenju.«

Rode: »Z vidika vrednot ostajamo enaki. Rad bi poudaril, da ta korak prenove ni prvi. Prvega smo storili že leta 2012. Od takrat je res minilo samo sedem let, vendar takrat še ni bilo razmaha socialnih omrežij in smo novice brali drugače kot danes. Tokratna prenova je prvi korak v procesu integracije digitalnih in tiskanih medijev. Čaka nas nov način nagovarjanja javnosti preko naše spletne strani in socialnih omrežij. Ko bo postavljena celotna struktura, bo popolnoma jasno, zakaj to počnemo. Dejansko iščemo stalno komunikacijo z našimi bralci.«

V kolikšni meri je Družina kot katoliški tednik odprta za drugačna mnenja? Kje je meja, ko rečete: 'Tega pa ne bomo objavili.'?

Debevec: »Ta vrata želimo odpreti čim širše, če le ni žaljive vsebine. Tu postavljamo mejo. Priloga Naša družina, ki ni nova in je bila včasih mesečnik, sedaj je pa tednik, vsebuje tudi medijske vsebine, ki so korak dlje od časopisa Družina. V prilogi imamo rubriko Ljudje dobre volje, v kateri predstavljamo ljudi, ki niso samo katoliško verni, ampak so lahko na obrobju Cerkve ali neverni, vendar delajo stvari, ki so v tej družbi pomembne, hvalevredne, socialne. Slovenski človek je imel vedno socialni čut. Krščanska socialna demokracija je bila v preteklosti zibelka te misli. Skratka, v življenju je kup stičišč, kjer se lahko najdemo in naredimo nekaj dobrega za slovensko družbo.«

Rode: »Leta 2010 smo začeli izdajati prilogo Slovenski čas, ki želi biti na družbenem in kulturnem področju tribuna soočenj. V kolikšni meri, pa je izziv za časopis. Pa vendar. Roko ponujamo tudi na tak način, da se tudi poglobljena analiza stvarnosti na družbeno-kulturni ravni obravnava z različnih zornih kotov. Mogoče pa s tem le pripomoremo k razvoju naše politične in družbene kulture.«

Pogovarjamo se v času, ko poteka v Vatikanu na pobudo papeža Frančiška konferenca o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi. Kako se Družina kot katoliški tednik loteva obravnave tega problema, ne le v Cerkvi, ampak nasploh?

Debevec: »V številki pred začetkom vatikanske konference smo celotno rubriko namenili temam in vprašanjem, obravnavanim na konferenci. Pišemo tudi o slovenskem primeru Civilne iniciative. Želimo biti transparentni. Najmanj štiri strani tednika bomo namenili konferenci in njenim sklepom. Prepričan sem, da je o tem treba govoriti. Bolj ko se odpirajo stvari, bolj postajajo jasne, prezentne in boljše je za Cerkev.«

Rode: »Odpiramo stvari, Družina želi biti platforma, na kateri tudi cerkvene dostojanstvenike, ki se ukvarjajo s temi problemi, vprašamo za njihova mnenja, da spoznavajo ljudje tudi to plat medalje.«

Kakšna je vajina vizija razvoja časopisa Družina? Kakšen bo tednik čez deset let?

Rode: »Težko je napovedati. Za Družino lahko rečem, da smo družba odnosov, tudi odnosa z našimi bralci, ki jim nudimo vsebine v papirni, tiskani obliki v zameno za naročnino. Pozornost moramo usmeriti v odnose z bralci in naročniki. Našo ponudbo moramo nadgraditi in osmišljati življenje bralcev z vidika naših skupnih vrednot. Prepričan pa sem, da sedanji model stikov z naročniki ne bo prekinjen, zato moramo še naprej ščititi in razvijati to dolgoročno partnerstvo.«

Debevec: »Moja naloga in vizija sta skrb, da bomo res razumeli vprašanja sodobnega človeka, da bomo ta vprašanja prenašali v debato in skušali vanjo s pomočjo sodobnih tehnologij vključiti tudi naročnike. Vselej moramo imeti pred seboj vso širino Cerkve. Za Slovenijo je še posebej značilno, da zelo hitro drug za drugega najdemo stereotipe, zato je prav, da gremo preko te meje. Imamo rubriko Iz naših župnij, ki nekaterim bolj intelektualnim krogom ni všeč. Ampak v tej rubriki pišemo o takih zgodbah, da, po domače rečeno, dol padeš. V eni od župnij, mislim, da je bil Bizovik, so obnavljali cerkev in pri zbiranju denarja se je združila in povezala vsa vas, tudi tisti, ki zelo redko od znotraj vidijo cerkev. Pa primer 80 srednješolcev in študentov, ki že pet let namenjajo en teden počitnic za dobrodelnost in gredo v enega od slovenskih krajev, kjer v sodelovanju s Karitasom poiščejo pomoči potrebne družine ali posameznike. Pravijo, da so to zanje najlepše počitnice, okolica pa je pogosto šokirana, da so v Sloveniji še taki ljudje. Koliko takih zgodb se dogaja in prav je, da o njihovi lepoti pišemo. Nočem hvaliti Cerkve, ampak povedati, da zna povezati različno misleče ljudi.«

Rode: »Koliko ljudi, koliko obrazov je že gostovalo v tej rubriki! Res si zaslužijo medijsko pozornost. Družina bo na tej poti vztrajala, bo blizu ljudi in njihovega življenja, bo nosilka krščanskega upanja. Tega v slovenskem prostoru še kako manjka!«