Bosna

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 28. februar 2019 / 11:50  

Ne vem, kdo bolj nestrpno pričakuje počitnice, učenci, učitelji, starši, turistični delavci. Dejstvo je, da vsem ustrezajo in jih težko pričakujemo. Za nas zimske počitnice pomenijo smučanje. Desetič naj bi smučali na istem smučišču na avstrijskem Koroškem, bolj natančno na meji med Koroško in Štajersko. Janez je od lastnika počitniških hišic pričakoval konkreten popust, ta pa ni hotel o tem nič slišati. Hišice so polno zasedene, še nove je zgradil, zakaj pa bi dajal kakšen popust. Večkrat smo se že pogovarjali o menjavi lokacije. Dobili smo precej priporočil, opogumili smo se in sedaj smo na Jahorini.

Menjati dopust v Avstriji za dopust v Bosni je velik šok – tako kulturni, kakovostni kot tudi cenovni. Do omenjenega avstrijskega smučišča smo imeli dve uri vožnje, do Jahorine jih je sedem. Prvi vtisi o deželi nam marsikaj povedo. Ko človek prestopi mejo med Hrvaško in Bosno, ima občutek, da se je čas zavrtel za petdeset let nazaj. Pred razpadom Jugoslavije to ni bil center razvoja, vojna je naredila svoje in tako se približamo osemdesetim letom 20. stoletja sredi Balkana. Hiše so stare, nedokončane, brez fasade. Avtomobili bolj spominjajo na starodobnike, ni sončnih elektrarn, ni kolesarskih poti, ni pločnikov, ni javne razsvetljave. Stari ljudje pričajo o odseljevanju mladih. So pa čebelnjaki in nasadi aronije. Kdor je spreten, postavi za cesto stojnico z napisom, in stranke se ustavijo.

Veliko je potepuških psov. Ni zavetišč zanje, ni veterinarskih ambulant, niti pasjih frizerjev in drugih storitev, ki jih prinaša boljši standard. Ni reklamnih napisov, kupna moč je majhna in promoviranje potrošništva ne bi naletelo na plodna tla. To mi pravzaprav zelo ustreza.

Ne moreš ne opaziti pokopališč. Polno jih je, kar sredi travnika, ob cesti. Dežela je nastala v krvi, davek žrtev je bil velik, prevelik. Mrtvih in žrtvovanih ne bodo pozabili. Vsak si zasluži obeležje, spomin, žalovanje. To se mi zdi dragocena drža naroda in posameznika, s katero se pri nas šele soočamo. Naslednja stvar so svetišča. Islam, pravoslavje in katolištvo se srečujejo v Bosni, prav vsa svetišča lahko opazimo in veliko jih je. Velikost džamije in višina minareta je gotovo odvisna od deleža vernikov v skupnosti. Lepo se svetijo pozlačene kupole pravoslavnih cerkva, še najmanj je bilo v tem delu katoliških cerkva. Jasno, smo v srbskem delu dežele.

Najbolj me je osupnil pogled na reke. Obrežja in obrečno drevje je polno plastičnih vreč, ki visijo kot novoletni okraski na jelkah. Grozno, plastika visi z dreves in obrečni travniki in polja, ki jih občasno poplavi voda, so polni plastike. To je pa res žalostno. Ob rekah so avtokampi in tik ob kampu bazeni, pogled na reko pa se ustavi na smeteh. Z individualnih dimnikov se valijo gosti izpusti, s tovarn še večji in takoj zavohaš onesnažen zrak.

Na Jahorino smo prispeli že v temi, ob poti smo se večkrat ustavili in seveda odlično jedli. O smučanju pa naslednjič.