Čudna hoja po zasneženih gorah

Tako je natanko pred tristo tridesetimi leti naslovil XXVIII. poglavje v svojem veledelu Slava vojvodine Kranjske polihistor Janez Vajkard Valvazor. In ko gledaš, kako po strmini z vso osupljujočo življenjsko energijo in znanjem drvi Ilka Štuhec, se nehote vprašaš, koliko stoletij je minilo od takrat, ko si je človek nataknil prve »dilce«, in ugotoviš, da niso bila le stoletja, ampak nekaj tisočletij.

Valvazor piše: … Poleg tega poznajo na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg po visokem hribovju z neverjetno naglico v globino. V ta namen vzamejo dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi.

Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjneni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj, na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisali tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju.

Prasmučke si je mogoče ogledati v severno švedskem mestu Umea, v muzeju västerbottenske pokrajine. Leta 1926 so jih izkopali na barju v bližini vasi Kalvträsk. Ena smučka je bila zelo dobro ohranjena, od druge so ostali le drobci. Sprva so starost ocenili na 4000 let, po najnovejših raziskavah pa na na 5200 let.

Največji evforiji za množično smučarijo v nordijskih deželah v 19. stoletju je botroval Fridtjof Nansen (1861–1930). Bil je polarni raziskovalec in izjemen znanstvenik, tudi izvrsten smučar, ki je v ekspediciji s svojimi petimi tovariši in sodelavci na smučeh kot prvi Evropejec prečil 450 km dolgo pot čez grenlandski sneg in ledene vrhove z vzhodne na zahodno obalo največjega otoka na svetu. Bil je tudi velik borec za osamosvojitev Norveške. Po prvi svetovni vojni se je izkazal kot velik človekoljub, podelili so mu Nobelovo nagrado za mir. Prepričan je bil, da je treba moč znanosti trdno povezati s silami miru.

Snežene kepe

Za 6 oseb potrebujemo: 7 beljakov, 280 g zelo finega sladkorja, sok pol limone, ščep soli, 1,5 l mleka, 1 strok vanilje.

Beljake stepamo v ohlajeni posodi skupaj s soljo in polovico sladkorja, a ne pri najvišji hitrosti. Počasi dodajamo drugo polovico sladkorja in limonin sok. V posodo s širokim dnom, oplaknjeno z vodo, damo mleko in sredico vaniljinega stroka. Zavremo in zmanjšamo ogenj. Vreti ne sme več! Z jedilno žlico dajemo v mleko kepice snega, jih po dveh minutah s penovko previdno obrnemo in pustimo v mleku še dve minuti. Nato jih s penovko zlagamo v stekleno skledo. Počakamo, da se ohladijo.

Oblijemo jih lahko z vaniljevo ali čokoladno kremo pa tudi s sadno polivko. Zelo dobra je mangova ali malinova.

Rumenjake, ki so ostali, lahko porabimo za vaniljevo kremo (4), domače rezance (3) ali pa za peko pustnih dobrot in pripravo domače majoneze.

Pa dober tek!