Nepozabna Rosa Luxemburg

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 9. februar 2019 / 10:58  

»Svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke – to ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače.« Čeprav je ta misel stara več kot sto let, zveni nenavadno aktualno. Čigava je?

Zakaj še vedno aktualna?

Navedli smo najbolj znano in znamenito misel marksistke in revolucionarke Rose Luxemburg (1870–1919), ki so jo pred sto leti (15. 1. 1919) v Berlinu in v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah umorili pripadniki desničarskih paravojaških enot. Sicer pa to pot ne bi obnavljali takratnih dogodkov, bolj nas zanima duhovni potret te enkratne osebnosti. Zakaj je njena misel in podoba še vedno tako aktualna in zanimiva? To nam razloži nemški zgodovinar Ernst Piper, avtor nove biografije o Rosi Luxemburg. »Danes je bolj znana iz več razlogov. Denimo, bila je pomembna razumnica. Hanna Arendt gre celo tako daleč, da zapiše, da je bila Rosa Luxemburg najpomembnejša nadaljevalka marksistične misli. Nisem še srečal človeka, ki bi se ukvarjal s teksti Karla Liebknechta (njenega soborca, ki so ga ubili skupaj z njo, op. M. N.). Teh je sicer veliko, debele knjige so sestavili iz njih, vendar pa gre predvsem za politične govore. Drugi razlog za to, da je sloves Rose Luxemburg danes večji od slovesa Karla Liebknechta, je seveda tudi njena nenavadna življenjska pot, ki se še danes zdi razburljiva. In kot tretje, bila je ženska, ki se je uveljavila v moškem svetu. In ko ubijejo žensko, ima to tudi neko drugo simbolično vrednost, čeprav je enako grozno, če ubijejo moškega. Karl Liebknecht je bil predvsem politik in kot moški je za to tudi imel možnost. Rosa Luxemburg denimo pa se je 20 let borila za stranko SPD, a kot ženska stranke ni smela voliti, kaj šele da bi lahko volili njo. Celo življenje se je torej borila za stranko, ne da bi od tega kaj imela. Zagotovo je imela tudi neko avro in kamor koli je prišla, so se zbrali tisoči. In ta avra do danes ni izpuhtela … Vendar pa bi bil vesel, če bi se bolj ukvarjali z njo kot s človekom kot pa z neke vrste 'izveskom' in simbolom in ne glede na to, ali delite njena politična prepričanja ali ne, je ukvarjanje z njenim življenjem zelo zanimivo … Lahko rečemo, da je bila najpomembnejša in tudi najslavnejša ženska, kar jih je delovalo v delavskem gibanju. Medtem ko Lenina do leta 1917 ni poznal skoraj nihče, pa je bila ona njegova najpomembnejša antagonistka. On je hotel ustanoviti komunistično internacionalo, ona pa je bila proti, češ da je prekmalu, sploh v Moskvi. Pozneje so boljševiki prevzeli krmilo in Rosa ni hotela sodelovati. Rekla je, naj jo ustanovijo v Berlinu, če jo že morajo. Ko je odposlanec prišel v Berlin povedat, da je Lenin pripravljen centralo ustanoviti v Berlinu, je bila že dva dni mrtva.« Vprašanje je tudi, zakaj sta Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg sploh morala umreti? »Bila sta simbolni figuri za to, česar stare elite niso hotele. Pravzaprav je bila nemška revolucija relativno nedolžna zadeva. Cesar je moral odstopiti, nemško cesarstvo se je parlamentariziralo, kar se ne zdi tako zelo revolucionarno. Bistveno pa je, da se je eno leto prej zgodila oktobrska revolucija in obstajal je strah, da bi se boljševizem uveljavil tudi v Nemčiji …« (Odlični intervju Polone Balantič, iz katerega so navedki, si lahko v celoti preberete na MMC RTV SLO.)

Vsakodnevni rasizem

Zdaj pa preskočimo sto let in iz Berlina v New York. »Če živiš v New Yorku, veliko pešačiš, uporabljaš javni promet, potuješ pozno zvečer. V tem obdobju sem bil zelo pozoren na to, kako sem se oblačil. Nisem nosil oblek, ki bi ljudem dovoljevale, da bi me dojemali kot to, kar si predstavljajo kot 'tipičnega črnca'. Nisem nosil superg. To je bila zavestna odločitev, ker sem opazil, da so ženske podnevi in ponoči prečkale cesto, da me ne bi srečale. Ali pa so na podzemni železnici obrnile svoj prstan – obrnile tako, da je bil diamant skrit navznoter! Take majhne stvari sem ves čas opažal. Zavedal sem se, kako ljudje reagirajo na velikega, razmeroma mišičastega, temnega temnopoltega moškega – tega sem se zavedal in tudi prizadelo me je. Za cel dan je vplivalo na moje razpoloženje. Da bi se zavaroval pred tem, da bi moral miriti strah pri ljudeh, sem poskušal z majhnimi stvarmi preprečiti njihove reakcije. To počne ogromno temnopoltih ljudi po vsem svetu. Ker obstaja ideja, da smo nekaj, česar se je treba bati, kar predstavlja nevarnost.« Navedeno je v intervjuju za The Guardian povedal ameriški filmski igralec Mahershala Ali (1974) in ta pojav imenoval »vsakodnevni rasizem«.

Kolonizacija duha

Pa še ena močna od istega »misleca«. Mahershala Ali: »Družbena omrežja so kolonizirala nekoč sveti prostor praznine: prostor, namenjen misli in ustvarjalnosti.« Si upa kdo zatrditi, da to ni res?