Skrivnost dolgih skokov? Fizika!

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 19. januar 2019 / 11:15  

Dr. Božidar Brudar se že četrt stoletja ljubiteljsko ukvarja s proučevanjem fizikalnih zakonitosti smučarskih skokov. Svoja razmišljanja je nedavno objavil v knjigi Smučarski skoki. S pomočjo fizikalnih zakonitosti bi lahko izdelali tudi simulacijo, kako je treba leteti za rekorden skok v Planici ...

Dr. Božidar Brudar je širši javnosti poznan kot nekdanji župan občine Jesenice. Kot župana so ga takrat vključili tudi v Organizacijski komite Planica. Kot fizika in raziskovalca pa so ga smučarski skoki pritegnili s fizikalne plati in tako se je ljubiteljsko lotil proučevanja fizikalnih zakonitosti skokov. Kot rezultat skoraj četrtstoletnega raziskovanja je nedavno luč sveta ugledala knjiga z naslovom Smučarski skoki, ki je izšla v samozaložbi, z njo pa avtor želi skakalne strokovnjake, zlasti trenerje, spodbuditi k razmišljanju o skokih tudi z vidika fizike in njenih zakonitosti. Povedano poenostavljeno: trenerji bi lahko z boljšim poznavanjem fizikalnih zakonitosti pomagali skakalcem pri doseganju daljših skokov in poletov.

Dr. Brudar se je ob spremljanju smučarskih skokov – najprej v živo na tekmovanjih in kasneje prek televizijskih prenosov – lotil študija gibanja skakalcev na zaletišču in v zraku. Svoja teoretična dognanja je kasneje nadgradil z rezultati praktičnih meritev, ki so jih leta 2006 opravili na skakalnici v Engelbergu. Takrat so s štirinajstimi kamerami snemali 25 tekmovalcev, ki so jih spustili z istega zaletišča, in poleg dolžin skokov določili tudi pospeške za vsakega tekmovalca posebej. Proučeval je zlasti gibanje smučarja po zaletni strmini in v zraku. Nekateri rezultati so zelo zanimivi; izkazalo se je namreč, da je bilo med najhitrejšim in najpočasnejšim skakalcem, ki se spustita z istega zaletnega mesta, manj kot dva odstotka razlike v hitrosti na odskočnem mostu. Razlike v doseženih daljavah pa so bile bistveno večje. Tako dr. Brudar sklepa, da hitrost na zaletni mizi in dolžina skoka nista v nobeni korelaciji, o čemer se bo verjetno lahko vsakdo prepričal tudi ob televizijskih prenosih iz Planice konec marca. Povprečna hitrost skakalcev v zraku pa je za vse enaka. Dr. Brudar je proučeval vse dele skoka, od odskoka, odriva, faze letenja do doskoka. Zanimalo ga je tudi, kakšen vpliv imajo razmere v zraku, kako na dolžino skoka vpliva sama telesna konstitucija skakalcev, kako ekstremni V slog, kako položaj rok ... Kot ugotavlja, imajo možnost za najdaljše skoke le nekateri skakalci, ki so lahki in imajo primerno telesno višino. To dvoje namreč bistveno vpliva na mejno hitrost, zato je potrebna individualna obravnava vsakega skakalca glede na njegove telesne posebnosti. Prav tako ugotavlja, da mora biti za doseganje dolgih skokov tehnika skakanja na kratkih skakalnicah drugačna kot na dolgih skakalnicah. Na velikanki, denimo, bi bilo koristno, če bi bil odrivni kot čim manjši, na manjših skakalnicah pa čim bliže 54 stopinjam. Dr. Brudar je pripravil več računalniških simulacij, s katerimi je mogoče pri znanih začetnih pogojih izračunati dolžino skoka na določeni skakalnici. Tako bi lahko izdelali tudi simulacijo za planiško skakalnico, kako je treba leteti za rekorden skok ... »Moja predstava o gibanju skakalca in smuči v zraku ponuja nekaj novih ugotovitev, ki naj bi jih upoštevali vsi tisti, ki si želijo daljše in varnejše skoke,« poudarja sogovornik, ki je pred dnevi svoje izsledke predstavljal tudi v Nordijskem centru Planica. Kot predlaga, bi za razmišljanje o fizikalnih zakonitostih lahko navdušili že osnovnošolce in dijake, ki si pridejo ogledat planiško tekmo. Tako bi lahko že v šoli »za trening« opravili nekaj izračunov, kasneje pa svoje rezultate primerjali s podatki na semaforju. Tudi televizijski prenosi bi bili lahko bolj zanimivi, če bi ob ponovljenem posnetku skoka prikazali optimalni let modela skakalca. Tako bi se lepo videlo, kje je skakalec naredil napako oziroma kje se je pojavil sunek vetra, ki je vplival na dolžino skoka.