Cankarjeva smrt in pogreb

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Arhiv člankov / sobota, 15. december 2018 / 13:41  

Leto 2018 je v znamenju obujanja spomina na Ivana Cankarja, obseg tega početja je tako velik, da se nam dogaja pravo čaščenje. Povod zanj pa je stoletnica pisateljeve smrti: umrl je 11. decembra 1918 v Ljubljani. Poglejmo si, v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo.

Cankar je zapuščal svoj svet v času, ko je bil ta v znamenju velikih sprememb: končala se je prva svetovna vojna, po vojni je morila še španska gripa, rojevala se je nova država. Ljudi je kljub vsem tegobam preveval optimizem, od svojega največjega pisatelja pa so se Ljubljančani in Slovenci poslovili v velikem slogu. Zatajil je edino župan Ivan Tavčar, ki meščanov ni pozval, da bi razobesili žalne zastave …

Cankarjeva smrt

Kako je torej umrl? »Nekega večera med 24. in 27. oktobrom 1918 se je Cankar vračal domov iz restavracije Štrukelj. V hiši na Kongresnem trgu, ki je še ni dobro poznal, je v temi nesrečno padel z glavo naprej po stopnicah, ki vodijo navzdol v zaprto dvorišče med obema traktoma poslopja, in se hudo udaril na zatilje. Za poškodbo se ni dosti zmenil, čeprav je začela rana otekati. Njegovo zdravstveno stanje pa se je začelo slabšati, zato ga je dala nevesta Milena Rohrmannova prepeljati na svoj dom … V začetku je kazalo, da padec za pisatelja ne bo imel resnejših posledic. V noči od 28. na 29. oktober pa se je njegovo stanje naglo poslabšalo. Ko je na prošnjo Rohrmannovih zgodaj zjutraj prihitel dr. Lojz Kraigher, je ugotovil pri Cankarju pogostne epileptične napade in krče, pri čemer je bil ves čas v nezavesti. Prva Kraigherjeva prognoza je bila, da ima pisatelj počeno lobanjo. Takoj ga je dal prepeljati na kirurgični oddelek dr. Stojca v ljubljanski deželni bolnišnici, ki je sam ugotovil vnetje možganske mrene s krvavenjem, povzročeno pri padcu na zatilje (Jacksonova epilepsija možganske skorje). Po punktaciji hrbteničnega mozga in po odtoku določene količine možganske tekočine se je bolniku stanje izboljšalo tako, da so še isti dan prenehali epileptični napadi in ni Cankar več izgubljal zavesti. Rana se je kmalu zacelila in tudi telesno si je opomogel toliko, da so ga 18. novembra 1918 odpustili iz bolnišnice kot ozdravelega. /…/ Komaj teden dni je bil Cankar ponovno v oskrbi pri Rohrmannovih, že je moral 25. novembra spet v bolnišnico. To pot na interni oddelek, kjer je tamkajšnji primarij dr. Jenko ugotovil jetiko in gnitje pljuč. Po dr. Kraigherjevem mnenju pa jetika pri Cankarju ni bila zanesljivo dokazana, ker pri preiskavi niso bili ugotovljeni bacili TBC. Po njegovem je bila za drugo fazo pisateljeve bolezni značilna telesna oslabelost, živčna izčrpanost in propadanje srca. Gnitje pljuč je bilo po njegovem mnenju samo posledica vdihavanja nesnažne sline in živilskih drobcev v času, ko je imel epileptične napade. Ti drobci so mu obležali v pljučih in začeli gniti. Proti koncu meseca novembra je nastopila pri njem nagla pljučnica s splošnim vnetjem pljuč, ki je bila usodna zanj.«

Dobrovoljc navaja tudi pričevanje Frana Vesela z dne 2. 12. 1918. »''Sem šel danes (v ponedeljek) ob treh popoldne v deželno bolnično medicinski oddelek (št. 2), da bi obiskal prijatelja Ivana Cankarja. Zvedel sem, da ima na omenjenem oddelku sobo št. 25 v I. nadstropju. Pred sobo vprašam tam se nahajajočo usmiljenko, ako je bolnik sam notri in če ga lahko obiščem. Rekla mi je, da sta dve gospodični in bratranec (dr. Izidor Cankar) ravnokar pri njem. Pravila mi je tudi, da je njegova bolezen vedno jednaka, da se skoro nič ne zaveda, da je že peti dan na tem oddelku in preje je bil na kirurgičnem oddelku; ona misli, da ima tudi 'špansko' (Grippe) bolezen. Rekla je, da ima vedno celi dan polno obiskov. Jaz sem se odločil, da ga drugi dan opoldne obiščem, ko bode sam.'' / Cankar je umrl 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice v 43. letu svoje starosti. Še isti dan so ga prepeljali v vestibul Narodnega doma in ga položili na mrtvaški oder, kjer ga je fotografsko posnel Fran Vesel …«

Cankarjev pogreb

Kakšno pa je bilo slovo od pisatelja? »Cankarjevo truplo je bilo od dneva smrti do pogreba izpostavljeno na mrtvaškem odru v vestibulu Narodnega doma, zasuto z zelenjem, belimi krizantemami in drugim cvetjem ter obdano od častne straže, pri kateri so se menjavali zastopniki raznih kulturnih in športnih društev. Velike množice ljudi so ga hodile kropit in se poslavljat od njega. Ivan Cankar je bil prvi, za čigar pogreb je poravnala stroške tedanja Narodna vlada za Slovenijo. Pogrebni sprevod 13. decembra 1918 ob 3. uri popoldne je bil veličasten in slovesen in samo še Krekov pogreb bi se dal primerjati z njim. Udeležili so se ga dijaki vseh ljubljanskih srednjih šol, zastopniki raznih kulturnih in drugih društev ter ogromna množica ljudi, ki so stali v gostem špalirju po obeh straneh ulic, po kateri se je pomikal sprevod. Pred Narodnim domom je najprej Glasbena matica zapela žalostinko, nato se je razvil sprevod, v katerem so bili v paradi Sokoli in Orli, za njimi so šle dijakinje z venci in posebej z lovorovimi venci z napisi Cankarjevih del. Za šesterovprežnim galavozom so poleg sorodstva stopali številni kulturni delavci in drugo občinstvo. Ko je sprevod šel mimo Opere, je z njene strehe zadonela žalna koračnica fanfar opernega orkestra, ki ga je vodil komponist Janko Ravnik in ki je za to priložnost sam zložil koračnico. Nad sprevodom je krožilo letalo prve slovenske vojne aviacije s črno zastavo, iz katerega so pozneje nad pokopališčem vrgli venec na Cankarjev grob. Pogrebne ceremonije na Žalah je vodil Andrej Kalan ob asistenci pisatelja F. S. Finžgarja in pesnika Alojzija Merharja. Po žalostinki, ki jo je na grobu zapela Glasbena matica, je govoril najprej pesnik Oton Župančič, za njim pa v imenu socialnodemokratske stranke Albin Prepeluh. Pietetno razpoloženje tega dne je motilo le dejstvo, da dr. Ivan Tavčar kot ljubljanski župan ob tej priliki ni izdal običajnega oklica na meščane, naj ob pogrebu izobesijo žalne zastave. To je povzročilo protest, ki so ga podpisali vsi vidnejši, v Ljubljani živeči kulturni delavci: 'G. dr. I. Tavčarju, županu slovenske prestolnice. Danes popoldne se je premikal po ljubljanskih ulicah sprevod enega največjih duhov Jugoslavije. Župan kulturnega središča Slovenije pa ni čutil potrebe, izkazati v svobodni domovini Manom velikega genija niti toliko pietete, da bi dal izobesiti žalne zastave. Podpisani konštatiramo to kot čin, nevreden kulturnega naroda in kulturnega mesta. V Ljubljani, na dan Cankarjevega pogreba.' Protest je podpisalo 38 kulturnih delavcev v abecednem redu imen od Frana Albrehta do Otona Župančiča.«

Tako. Ivan Cankar je bil velika osebnost in tej veličini primerno je bilo tudi od njega slovo.

Vir: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor, 1972, str. 286–288.