Zlata ribica in tri želje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / sreda, 5. december 2018 / 15:29  

Saj poznate tisto o zlati ribici, ki vam izpolni tri želje, če jo izpustite nazaj v vodo. Ker se je svet od časov tovrstnih čarobnih bitij precej spremenil, bomo tudi pravljico nekoliko spremenili, jo posodobili in ji zapisali srečen konec. Ribič Jure Meden pred nedavnim pod Savskim mostom v Kranju ni ujel zlate ribice, ampak je med valovi odkril kakih dva tisoč let star rimski nagrobni kamen. Kamen sicer ne bo spregovoril, a če mu znamo prisluhniti, nam lahko pove mnogo zanimivega – o sebi samem in o nas. Tri želje smo si ob tem izpolnili kar sami. Prvo je izpolnil ribič, ki je »ulov« kot zgleden državljan in tisti, ki spoštuje lasten narod in njegovo zgodovino, sporočil na kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Druga želja gre na račun hitre reakcije tamkajšnjih arheologov, ki so nemudoma sprožili »reševalno akcijo«. Tretjo željo so izpolnili gasilci, ki so nesebično priskočili na pomoč in kamen strokovno in nepoškodovanega dvignili iz vode. O zanimivi najdbi so vsaj na spletnih straneh poročali tudi vsi osrednji slovenski mediji. Komentarji bralcev so bili ponekod prav zanimivi, od duhovitih tipa »kamnoseku ni uspel izdelek, pa ga je vrgel v Savo«, do vprašanj, koliko denarja je zanj dobil ribič in celo predlogov, da bi najdbo bilo bolj pametno skriti in jo čez mejo prodati, da je v naši državi, ki tako ali tako samo jemlje, pametno ravnati le po načelu, kar je najdeno, je moje in pika. Češ najdba pripada najditelju in ne muzeju. A ni tako. V Zakonu o varstvu kulturne dediščine iz leta 2008 je v drugem in tretjem členu temeljito pojasnjeno, kaj vse šteje za arheološko najdbo, med drugim je tudi opredeljena njena starost najmanj sto let, ko gre za vojaško dediščino pa petdeset let, in v šestem členu, da je ta last države. Pomislimo, kdo naj si torej jemlje pravico prisvajanja naše skupne dediščine in slabega, celo uničevalnega ravnanja z njo, kot se to dogaja v vojnah (Palmira, most v Mostarju). Vsak narod, ki da kaj nase, bo znal poskrbeti tudi za svojo dediščino, saj z njo gradi lastno identiteto. Ta pa ni naprodaj – ali pač? O nagradi naključnemu najditelju pa: po členu 26.a omenjenega zakona je ta upravičen do nagrade, ki se določa po strokovnih kriterijih in ni višja od vrednosti najdbe. Izplača jo ministrstvo za kulturo. Ribič je tokrat ravnal pravilno kot državljan, ki ima rad svojo državo, svoj narod in s tem tudi sebe, saj je del obeh.

»Ljudje nam javijo, če so kje kaj videli in menijo, da gre za dediščino, lahko zgolj najdbo ali celo novo najdišče,« pove arheologinja in odgovorna konservatorka s kranjskega Zavoda Judita Lux. »Tisti, ki te stvari namenoma iščejo, pa so seveda tiho.« To je že druga zgodba, ki nima ničesar skupnega ne z zlato ribico ne s tremi željami.