Vse želim poskusiti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Editors Choice / nedelja, 14. oktober 2018 / 09:34  

Gledališka igralka zadnje generacije Tamara Avguštin z Godešiča je v nekaj letih igranja na Loškem odru »ujela« dva matička in dve Čufarjevi plaketi. V zadnjih dveh sezonah je kot šolana dramska igralka smelo vstopila tudi na profesionalni gledališki oder. V Visoški kroniki SNG Drama Ljubljana v režiji Jerneja Lorencija se bo konec meseca predstavila tudi na Borštnikovem srečanju. Njen zadnji mentor na AGRFT Jernej Šugman je v obrazložitev k študentski Severjevi nagradi zapisal, da je rojena igralka.

Ko ste ta čas pred šestimi leti na festivalu ljubiteljskih gledališč Linhartovem srečanju prejeli matička za glavno žensko vlogo v predstavi Loškega odra Vražji fant z zahodne strani, ste mi v pogovoru dejali, da boste po dveh neuspešnih poskusih naslednjo pomlad še tretjič poskusili na sprejemnih preizkusih za študij dramske igre na AGRFT, ker bo sestava komisije drugačna.

»Imela sem srečo. Srečo, ki jo je včasih, kljub temu da se izkažeš in dobro pripraviš, na sprejemnih preizkusih preprosto treba imeti.«

Takrat ste mi dejali tudi, da sploh ne veste, kaj boste sicer počeli, če ne boste študirali igralstva ...

»Še vedno mislim tako. Nimam pojma, kaj bi sploh počela, če ne bi bila igralka. Po moje bi ''zbluzila''.« (smeh)

Ne dvomim, da se še spominjate svojih začetkov na akademiji?

»Prvo leto je bilo grozno. Po urah igre sem se šla večkrat na stranišče zjokat. Da nisem za ta poklic, da so imeli prav in se niso zmotili, ko me niso sprejeli. Proti koncu letnika pa se mi je odprlo. Zdi se mi, da sem imela v glavi neko napačno predstavo, kaj je igra, na akademiji pa sem začela spoznavati ravno obratno, da to, kar sem mislila, absolutno ni dramska igra.«

Zaradi premočnega vpliva ljubiteljskega gledališča, v katerem ste prej delovali nekaj let?

»Niti ne. Res pa sem vedno vse jemala tako zelo zares, sploh igro. Zdaj se mi iz dneva v dan bolj zdi, da je vsebina, ki jo v gledališču vedno znova obdelujemo, zelo široko odprto polje. To spoznavaš od režiserja do režiserja, saj obstajajo številni različni načini, kako delati gledališče. Jaz sem po naravi en tak zelo vesel človek, pa sem vseeno mislila, da moraš vse čutiti zelo resno in močno. Zagotovo je naš letnik v Jerneju Lorenciju in Jožici Avbelj imel najboljša mentorja, kar smo si jih lahko želeli. Jožica je odprta, radovedna gospa z izjemno energijo. Znala je pičiti in ti povedati točno to, kar si v tistem trenutku potreboval, čeprav si bil prepričan, da nima prav. In si se tri dni ''mulal'', prav tako se je lahko ''mulala'' ona. Sredi tretjega letnika se je upokojila in za mentorja sem potem dobila Jerneja Šugmana. To so trije ljudje, brez katerih bi bilo vse drugače.«

V obrazložitvi k vaši Severjevi nagradi za študente dramske igre vas je Šugman videl kot rojeno igralko?

»V dneh po Jernejevi smrti smo vsi bolj ali manj zahajali v dramo, kjer smo sobivali, poskušali biti drug z drugim, se tolažili … Dan, dva pred podelitvijo mi je tako Lojze Svete, ki je bil v komisiji za podeljevanje Severjevih nagrad, prišepnil na uho, da bom zelo ganjena in mi bo lepo. Niti nisem vedela točno, o čem govori, ampak obrazložitev k nagradi je bila potem zame res ena taka čustvena bomba.«

Na Borštnikovem srečanju se boste predstavili v predstavi Visoška kronika v režiji Jerneja Lorencija. Prepričan sem, da vas v svojo stalno ekipo igralcev, kot so Janez Škof, Aljaž Jovanović in Nina Ivanišin, ni povabil po naključju ali pa zato, ker prihajate z Loškega ...

»Poklical me je nekaj mesecev, preden smo začeli vaje. Seveda sem bila brez kakršnegakoli pomisleka takoj za. Ko smo začeli vaje, ko sem prvič prišla na oder Drame, sem bila povsem prestrašena. Kar naenkrat si niti na vajah ničesar več nisem upala ... Tam pred teboj stojijo Janez, Aljaž, Nina, tudi Klemen, ki je, če se ne motim, tudi prvič sodeloval z Jernejem. To so sama odlična igralska imena. Kar ti ljudje počnejo na odru, je čista magija. Nočem jih mistificirati, ampak to so igralci, ki so te sposobni prestaviti v neko povsem drugo realnost.«

Kako se počutite v predstavi, v kateri v treh urah in pol štirje igralci na oder prenesete celoten roman. Igra vključuje mešanico osebnih spominov na Tavčarjev roman, interakcije z gledalci, pripovedovanja zgodbe in izjemne igralske prezentacije ključnih delov romana. Vsak izmed vas igra več vlog ...

»Všeč so mi predstave, ki imajo odprto formo. Rada imam stik z gledalci, to mi je v gledališču nekaj najlepšega – da lahko pogledam gledalca, ga kaj vprašam, mogoče on vpraša mene. Rada imam gledalce. Če so tudi gledalci odprti, je to prava fantazija. Nekaj takega sem doživela v Lutkovnem gledališču v predstavi Mojster in Margareta Matije Solceta in Mirjane Medojević, kjer sem igrala v Margaretini zgodbi. To obvlada tudi Jernej Lorenci, on zna gledalca objeti, a mu tudi prisoliti klofuto.«

Ste imeli kakšne reminiscence na to, da se roman dogaja na Loškem?

»Ko smo se pogovarjali o romanu, se je večina domačega branja spominjala kot grozne knjige. Jaz sem Visoško kroniko prebrala v petem razredu in mi je bila super. Najbrž zaradi čarovnic. V otroških letih so me zanimale zgodovina in čarovnice in sem hotela postati arheologinja ali pa igralka. Želela sem si, da bi z Nino imeli svoj prizor na temo čarovništva. Tega sicer v predstavi ni, ampak na koncu vendarle samo midve preživiva – evo, pa sva čarovnici.«

V predstavi sicer vsi igralci igrate po več vlog ...

»Igram Margareto, Ano Renato in Pasaverico, Agatino mamo, vsi pa smo tudi pripovedovalci. Lorencijeva želja je bila sprva celo, da bi vsi znali celotno besedilo, da bi vedno vsak izmed nas lahko kadarkoli vskočil v vlogo drugega. Vsi smo večkrat prebrali roman. Na začetku so bile nekoliko slabše kritike, potem pa smo zaradi velikega povpraševanja morali v maju odigrati dodatne predstave. So ljudje, ki so večkrat videli predstavo. Na zadnji ponovitvi nam je neka gospa v zaodrje prinesla pehar češenj.«

Je vaša pripoved z začetka predstave, kako je gledališka ekipa študijsko popotovala po Loškem, resnična ali je zgolj zadostilo potrebam uprizoritve?

»Vse je res. Na prvi uvodni vaji so mi rekli, da sem zadolžena za oddelek ''Turizem in izleti'', naj organiziram izlet v Škofjo Loko in na Visoko. Šla sem v Turistično društvo, vzela brošure, vsem kupila loške kruhke, vzela tudi liter ''Kloštra'' in naslednji dan je šla celotna ekipa predstave najprej na Visoko. Tam nam je vodička Lucija Kavčič razkazala Tavčarjev dvorec, nakar je rekla, da takoj pride, za trenutek šla v drugo sobo in se vrnila kot Presečnikova Meta in nam odigrala prizor iz Cvetja v jeseni. Bili smo navdušeni. Res. Potem smo šli v gostilno Na Vidmu na pravo poljansko kosilo, kasneje še v Škofjo Loko na grad in zvečer k nekdanjemu soigralcu z Loškega odra Bojanu Trampušu v Jesharno na pico. Vmes smo srečali igralca Matijo Vastla, ki nas je peljal še na ''ta pravo'' žganje. V tej predstavi smo res ekipa. Mislim, da je zelo pomembno, da se s soigralci tudi po vaji lahko usedeš na pijačo in dorečeš še kakšne detajle za predstavo. Človek se tako bolj odpre. Vem – to je kliše, ampak tako pač je.«

Ali ljubljanska Drama mlademu igralcu, ki je na začetku svoje poti, stopi v glavo?

»Govorim strogo zase in bom rekla, da ne (zelo odločno). Vem, da bi bila v kateremkoli gledališču po akademiji čisto preplašena, tako kot sem bila tukaj. Mogoče mi kakšne predstave in režiserji s svojim načinom dela niso ravno blizu, ampak za zdaj si želim delati vse. Vse me zanima.«

Tudi preizkušati skrajne meje gledališke umetnosti?

»Kot si ne upam za nobeno stvar reči, da je ne bi nikoli v življenju naredila, tako si tudi tu ne upam reči ne. Za zdaj mi ni bilo treba še nikoli početi nečesa, česar zares ne bi želela. Zdi se mi, da imam okrog sebe tudi ljudi, ki me znajo podpreti in mi tudi svetovati, če kaj mogoče ni dobro zame. Je pa res, da nisem ravno znana po tem, da vedno poslušam.«

Trenutno imate v delu ...?

»Zagotovljena imam dva projekta: v Mali drami delamo projekt O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Avgusta smo začeli delati dramo Besi Dostojevskega, nadaljevali jo bomo pozimi. V dogovorih pa sem še za dva projekta. Spomladi me čaka magistrska predstava, ki jo moram v celoti pripraviti sama. Imela bo naslov Gledališki magisterij. To bo kolaž igralčeve poti od čistega amaterizma do svetovnega nivoja. To sem najavila tudi na sprejemnem preizkusu za magisterij.«

Kaj je svetovni nivo?

»Bomo videli spomladi.« (smeh)