Rokoko in mojster umetnostne zvrsti

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 11. oktober 2018 / 08:49  

Desetega oktobra leta 1684 se je rodil Antoine Watteau, francoski slikar, ki je prvi z novim stilom rokoko dosegel akademsko čast. Leta 1717 so ga sprejeli v kraljevsko ustanovo in mu dali uradni naziv mojster umetnostne zvrsti. Takšnega naziva pred njim ni bilo.

Z Watteaujevih slik so izginili bogovi in ves grško-rimski bajeslovni svet. Bog je postal človek sam, ki se je odmaknil v svoje rajsko stanje. Na njegovih slikah se skupine mladih ljudi veselijo v naravi in ne več v ograjenih vrtovih tistega časa. Revščina, bolečina in starost so izginile. Liki so brezčasni, razkošne obleke ne kažejo na bogastvo in položaj, ampak so odraz razpoloženja, barva in pokrajina pa dajeta slikam pravo vsebino.

Watteau je bil vse življenje uspešen in cenjen slikar, bil pa je tudi izredno skromen. Prepričan je bil, da ga preveč poveličujejo. Ob velikih vzornikih, na primer Rubensu, so se mu zdela njegova lastna dela neznatna in nevredna tolikšne pozornosti.

Rokoko (beseda izhaja iz francoske besede rocaille, ki pomeni okras iz školjk in kamenja) je stilna, prvotno manjvredna oznaka za evropsko umetnost od tridesetih do osemdesetih let 18. stoletja. Pomeni graciozno, intimno, pozno obliko in deloma nadaljevanje baroka v slikarstvu, kiparstvu, grafiki in zlasti v umetni obrti. V Franciji je rokoko dosegel višek v notranji opremi, v delih sloga Ludvika XV., z bogato ornamentiko iz školjk ter nežnimi, svetlimi barvami. Iz Francije se je razširil v Nemčijo, Avstrijo, Španijo in druge države. V njem sta imela slikarstvo in kiparstvo predvsem dekorativno vlogo.

Watteau ni imel aristokratskih pokroviteljev. Njegovi kupci so bili buržoazni, to je bankirji in trgovci. Svoje prijatelje je vznemiril z nepazljivostjo glede svoje prihodnosti in finančne varnosti, kot da bi predvideval, da ne bo dolgo živel. V resnici je bil fizično krhek in bolan od otroštva. Leta 1720 je odšel v London, da bi se posvetoval z dr. Richardom Meadom, enim najsodobnejših zdravnikov svojega časa in oboževalcem njegovega slikarstva. Vendar pa je vetrovni in z dimom onesnaženi zrak v Londonu uničil vse koristi zdravilne prehrane in zdravil. Vrnil se je v Francijo in preživel zadnjih nekaj mesecev na posesti svojega pokrovitelja Abbéja Harangerja, kjer je leta 1721 umrl star 36 let.

Pregovori in reki

Nemški pregovor: Čas je smrt za velika imena.

Nizozemski pregovor: Poskrbi za minute, ure bodo same zase.

Španski pregovor: Steklu in človekovi časti zadošča en sam udarec.

Hindujski pregovor: Vsak je varuh svoje časti.

Smeh ni greh

Prednovoletni pogovor dveh sosed.

»Ste si za novo leto kupili pomivalni stroj?«

»Zakaj pa naj bi ga, saj imam moža ...«

Mož razlaga v družbi: »Pri nas žena vedno pomije posodo, jaz pa jo pobrišem ...«

»... spat,« doda znanka.

Možak je močno zamudil na zabavo, ki so jo priredili v podjetju. Ko so se kolegi začeli norčevati, da ga žena prej ni pustila, je pojasnil: »Sam sem odločil, naj o tem, ali pridem ali ne, odloči žreb. Potem sem moral celo uro metati kovanec v zrak, da mi je uspelo.«