Gorenjski spomini in spoznanja Ernesta Petriča

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. september 2018 / 20:06  

Na 126. Glasovi preji je bil naš gost dr. Ernest Petrič. Svetovljan, doma iz Tržiča, živel je največ v Ljubljani in po svetu, zdaj živi na Bledu. Z Gorenjsko je bil povezan slej ko prej, navajamo nekaj njegovih gorenjskih spominov …

Na Glasovi preji ga po njegovih vezeh z Gorenjsko in Gorenjci to pot nismo posebej spraševali. Najdemo pa jih kar nekaj v njegovi knjigi. Tu posebej omenimo dve od Petričevih gorenjskih zgodb: ena se je zgodila na gradu Strmol, druga se je začela v možnosti, da tri sosednje države priredijo skupno zimsko olimpijado, sklenila pa v daljnem Seulu …

Tajni sestanek na Strmolu

Leta 1971 je Stane Kavčič na gradu Strmol sklical sestanek, ki je še danes ovit v tančico skrivnosti, na njem pa naj bi ta »petelin, ki je prezgodaj pel«, predlagal celo »samorazpustitev« Zveze komunistov. Preberimo Petričevo pričevanje o tem dogodku. »Ker sem spadal v krog tistih, ki jim je Kavčič zaupal, sem bil med udeleženci tajnega sestanka na Strmolu, kamor je povabil Kavčič le kakih dvajset, morda tudi manj somišljenikov. Od članov vlade, če se prav spomnim, le dr. Hočevarja, Jožka Štruklja, Janeza Kocijančiča, Borisa Vadnjala, dr. Mirka Bračiča in mene. Ali je bil med drugimi tam tudi Milan Kučan, se ne spomnim, mislim, da ne. To je bilo, če se ne motim, konec leta 1971, vsekakor že proti koncu Kavčičeve vlade, ko je bil konflikt s Popitovo, prevladujočo strujo v slovenski partiji, za katero je stal Kardelj in tudi Tito, že očitno dejstvo. Omenil sem Kučana in naj dodam, da je bil ta sprva, vsekakor vsaj do cestne afere, blizu Kavčiču in njegovi liberalni struji v partiji, podobno kot Stane Kranjc, Franček Mirtič, vodja partije v Ljubljani, Tone Kropušek, predsednik sindikatov, Živko Pregl, predsednik Zveze socialistične mladine. Postopoma, z zaostrovanjem konflikta, pa se je Kučan začel od Kavčiča odmikati. Vsaj enkrat sva govorila o tem. V tem pogovoru se Kučan ni opredelil, jasno pa je povedal, da konflikt znotraj političnega vodstva ne pelje nikamor, slabi pozicije Slovenije v Jugoslaviji in ga je zato treba končati. Razumel sem ga že takrat, kot da se poslavlja od Kavčiča in njegove liberalne politike, predvsem zato, ker ta ni več imela možnosti za uspeh, kar pa ne pomeni nujno, da pri sebi ni ostal bliže liberalni struji kot Popitu in njegovim trdorokcem ali 'vojakom revolucije', kot jih je v svojih spominih posrečeno imenoval Kavčič. Na tem sestanku na Strmolu se je govorilo predvsem o tem, kako naprej. Spomnim se, da sva zlasti jaz in Janez Kocijančič opozarjala, da je problem, ker liberalna struja nima dovolj podpore v centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, kjer pa se bo nazadnje odločalo. In tako je tudi bilo kako leto zatem. Jeseni 1972 ni padla le Kavčičeva vlada, ampak je takrat vsa Jugoslavija zamudila priložnost, da bi se otresla spon preživele komunistične ideologije ter šla po poti demokratizacije, spoštovanja človekovih pravic in tržnega gospodarstva. Obrnila se je nazaj, kar je latentno krizo preživelega sistema samo stopnjevalo. Kljub vsem Titovim 'pismom', kljub partijskim plenumom in formalnim ustavnim spremembam leta 1974 je šla Jugoslavija in njen socializem proti lastnemu, žalostnemu, krvavemu koncu.« Dr. Petrič v svojem pisanju v nadaljevanju obudi še eno strmolsko zgodbo – tragedijo zakoncev Hribar. Obema je skupna vpletenost tajne varnostne službe KP (VOS in Udba), ki je graščaka Hribarja likvidirala fizično, liberalnega komunista Kavčiča pa »le« politično.

Olimpijada brez meja

Na spletni strani Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) beremo, da se je sredi junija 1999 na zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) v Seulu Slovenija skupaj z Italijo in Avstrijo predstavljala kot kandidatka za organizacijo 20. zimskih olimpijskih iger (ZOI). Projekt Igre brez meja je dobil veliko pohval, a ne zadostne podpore. Organizacija 20. ZOI 2006 je bila zaupana italijanskemu Torinu. Zakaj? To ve najbolj razložiti prav dr. Petrič, ki je v organizacijskem odboru tega skupnega projekta zastopal Slovenijo. »Naša predstavitev projekta skupne olimpijade v Seulu je bila odlična. Čestitali so nam številni tudi iz delegacij drugih kandidatov, številni so tudi napovedovali, da bomo zmagali. Zvečer pred glasovanjem v MOK-u smo naredili pravo slovensko-koroško-furlansko 'fešto'. Deželni glavar Haider se je izkazal kot dober plačnik in, kot pravimo, 'dober za družbo'. Pridružil se nam je tudi Alberto Tomba, ki je bil sicer s torinsko delegacijo, a se je ta večer pred volitvami raje pridružil nam …« Zakaj kandidatura treh držav kljub vsemu ni bila uspešna? »Projekt izvedbe olimpijade je bil gotovo dobro pripravljen glede vseh tekmovanj na Koroškem, v Furlaniji v Trbižu in okolici ter pri nas. Finančno bi bil seveda velik zalogaj, zlasti na Koroškem, a obvladljiv. To bi seveda ne bila olimpijada, kakršna je bila kasneje v Sočiju, a v športnem pogledu bi bila izvedena brezhibno, tudi zaradi izkušenj z izvedbo velikih zimskošportnih prireditev na vseh treh straneh. Po mojem so bili trije glavni razlogi za neuspeh. Najprej pojav kandidature Torina. S tem je skupna kandidatura ne le izgubila podporo Italije, njene diplomacije in gospodarske moči, ampak tudi čar, da gre pravzaprav za skupno kandidaturo treh držav, pomembnih v zimskih športih, in dveh 'velesil' – Avstrije in Italije – v zimskem turizmu. Drugi razlog je bil, da za idejo skupne kandidature, ki edina omogoča, da tako veliko prireditev lahko organizirajo tudi majhne države, v MOK-u še ni bilo dovolj razumevanja. Gospodom v MOK-u gotovo bolj ustrezajo kandidature, kot je kandidatura Sočija, Torina ipd., za katerimi stojijo velike države in predvsem veliki denarji in vse tiste ugodnosti, še zlasti za člane MOK-a, ki iz tega izhajajo. Tretji, čeprav manj pomemben razlog, pa je bila prehodnost preko meja treh držav – takrat namreč še ni bilo Schengenskega sporazuma. Klub zagotovilom tudi naše vlade, da bo v primeru olimpijade promet na mejah z Avstrijo in Italijo popolnoma sproščen, je tudi meni nekaj članov MOK-a omenilo, da utegne biti prav to problem …«

Imata tajni sestanek na Strmolu in poskus, da bi del »olimpijade brez meja« potekal tudi na Gorenjskem, kaj skupnega? Imata. Sta poskusa, da bi rešili dva obetavna projekta, ki bi, če bi ju uspešno pripeljali do konca, ugodno vplivala na širši razvoj dogodkov. Naj kot taka ostaneta vsaj v našem spominu.

(Vir: Ernest Petrič, Spomini in spoznanja, Mohorjeva založba, Celovec, 2018, str. 61, 338–339.)