Vedno nekaj študira

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / torek, 18. september 2018 / 10:09  

Vse naokrog v stanovanju so leksikoni, enciklopedije, študijska literatura. Tudi kak lepo izvezen prt na mizi, okrog katere se posedejo Jožica Koder, Francka Globočnik in Marija Petek. Rade in večkrat se srečujejo na Marijinem domu, ko pa Marija, upokojena zgodovinarka, tako srčno pripoveduje o njenem Tržiču, njegovi zgodovini in ljudeh. Marija Petek je imela osmega septembra rojstni dan, le da je bil tokratni obisk njej dragih prijateljic presenečenje.

»Tržičan mora umreti opoldne, ker so takrat vsi hudiči na Ljubelju.« Tržičanka Marija Petek, ki je 8. septembra praznovala šestindevetdeseti rojstni dan, je iskrivih misli in tudi kratkočasnic, kot je pravkar zapisana. Je upokojena zgodovinarka, ki je za zgodovino navduševala generacije učencev na tedanji Osnovni šoli heroja Grajzarja. »Če česa ne veš o zgodovini Tržiča, vprašaš Marijo,« je ob slavju Marijinega rojstnega dne povedala Francka Globočnik, predsednica Kulturnega društva tržiških likovnikov, ki po rodu ni Tržičanka, a se o zgodovini pri Mariji rada poduči. Še ena vez se je spletla med Marijo Petek in Jožico Koder, ki je še kot učiteljica slovenskega jezika v osnovni šoli poučevala Marijinega sina Damijana. Ko pa je Jožica pred leti začela zbirati in zapisovati folklorne pripovedi, je k Petkovim pogosteje začela zahajati. Spominja se, da je Marija vedno nekaj študirala, izpisovala, pregledovala. To še vedno počne, trenutno popisuje lipe po tržiški občini, in kot nas je podučila, je najstarejša lipa v Žiganji vasi pri cerkvi, le da nobeden čisto točno ne ve, koliko je stara. Popisala je tudi vodna korita po občini. Do podrobnosti pozna svoje drago mesto Tržič, njegovo preteklost na vseh področjih, njegovo zgodovino, kulturo, družbeno in družabno življenje, socialno podobo ljudi, način življenja, šege in navade.

Marija se je rada udeleževala literarnih večerov v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču, domačini so jo pogosto srečevali tudi na tržiškem »pvac«. Pri njej doma se je reklo pri Nosanovih, a se Marija zasmeji in pove, da nič ni bilo narobe, če ji je kdo rekel kar Pvacarka. V mlajših letih je Marija tudi veliko kvačkala, vezla. Ročnih del se je naučila v Učiteljski šoli dr. Kreka, višji šoli s pravico javnosti v Ljubljani; v zgradbi nekdanje šole je danes bolnišnica dr. Petra Držaja.

Raziskovalni duh si je Marija delila s pokojnim možem Mihaelom, s katerim sta skupaj preživela šestdeset let. Leta 1983 sta raziskala in zbrala podatke ob 100-letnici gasilcev v Tržiču. Za Kroniko župnije Tržič, ki je izšla leta 1988, ju je nagovoril arhitekt Vito Primožič, po domače Kovarjev iz Tržiča. Leta 2003 je Mihael pisal knjigo Začetki skakalnega športa v Tržiču in okolici, Marija je tudi sodelovala pri njenem nastajanju.

Skozi življenje je treba zmerno hoditi, svetuje Marija Petek. »In da pošteno opraviš delo, ki ga imaš,« je še dodala na praznovanju rojstnega dne, ki se mu je pridružil tudi župan Borut Sajovic. Precej simpatično smešnih reči, kratkočasnic, je povedala že pred leti tudi Jožici Koder. No, ena govori o prepiru zaradi okna. Takole gre: »Na Dobrči so postavljali novo kočo. Dva planinca sta šla spat v zgornji prostor. Elektrike v koči še ni bilo. Do štirih zjutraj sta se prepirala zaradi okna, eden ga je zapiral, drugi odpiral. Eden je hotel spati pri zaprtem, drugi pri odprtem oknu. Zjutraj pa sta ugotovila, da okno nima šipe.«