Znanci z Višarij

Že dolgo hodim na Višarje, najpogosteje službeno, zaradi poročanja za Gorenjski glas, pa tudi zasebno, saj je ta gora zaradi lege, izročila in pozitivne energije, ki jo da obiskovalcu, nekaj posebnega. Zadnja leta pa so razlogi za moje obiskovanje te gore nad Kanalsko dolino tudi vselej dobro obiskani izleti bralcev in naročnikov ali kar romarjev Gorenjskega glasa. Vsakič se jim pridružim na Marijini poti z Brezij na Višarje.

Na Višarjah sem vsa ta leta srečal precej zanimivih ljudi, tudi z Gorenjskega. Eden takšnih je študent drugega letnika ljubljanske Teološke fakultete Marko Dolinar z Drulovke, ki je v višarskem romarskem središču »na praksi«. Konec avgusta, ko smo bili kar dva dneva zapored z našimi romarji na Višarjah, je bil pred oltarjem skupaj z upokojenim ljubljanskim nadškofom Alojzom Uranom, ki je za nas in seveda tudi za druge romarje daroval opoldansko sveto mašo.

»Na Višarjah, kjer smo poleti na praksi trije bogoslovci, med katerimi je tudi Tadej Pagon iz Bistrice pri Tržiču, se počutim zelo dobro. Tukaj se, kot pogosto poudarja nadškof Uran, srečujejo tri velike etnične skupine: Slovenci, ki predstavljajo Slovane, Avstrijci kot predstavniki Germanov in Italijani, ki zastopajo latinski oziroma romanski svet. Še posebej pri mašah je čutiti slogo med ljudmi, ki v preteklosti pogosto ni bila običajna, in upanje, da bodo časi sožitja trajali še naprej,« je o svojem doživljanju Višarij povedal Marko Dolinar. Maševanje poteka običajno v treh jezikih. Očenaš se moli v vseh treh jezikih, berilo pa običajno v enem, evangelij pa v drugem, razlaga Marko. »Nekateri Italijani radi sprašujejo, če so zaradi večjezičnosti pri italijanski maši ali niso, vendar so običajno pomirjeni, ko jim povemo o pomenu Višarij. Tudi sama katoliška vera je univerzalna in ni vezana zgolj na en ali drug jezik. Ko romarji to spoznajo, odhajajo v dolino duhovno bogatejši,« je pojasnil Marko Dolinar. Še posebej je vesel slovenskih romarjev, saj rad z njimi tudi zapoje. Prisotnost nadškofa Urana na Višarjah pa deluje blagodejno, tako na romarje kot na duhovnike, ki mašujejo na Višarjah.

Na še enega višarskega znanca in našega prijatelja ne smemo pozabiti. To je Jure Prešeren, »slovenski višarski oštir«, ki nam vsakič, ko smo Glasovi romarji na Višarjah, pripravi izvrstno kosilo. Rad zaigra tudi na harmoniko.