Milka končno dobi družino

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. avgust 2018 / 10:22  

Hudič v človeški podobi, 3. del

»Vrnitev v pekel je bila tlakovana z najboljšimi nameni. Mama je obljubila, da me ne bo tepla, jaz pa sem verjela njenim besedam. Nekaj časa sva kar dobro vozili. Potem pa je v neki knjigi odkrila pismo – edino pismo, ki mi ga je nekoč napisal Boris. Bilo je res malo spotakljivo, saj je opisoval, kaj sva počela, ko me je obiskal. Mamo je skoraj kap …«

Milki se zarosijo oči. Težko ji je. V njenem življenju se je zgodilo toliko gorja, da ne ve, kaj bi mi še povedala, o čem bi še naprej molčala. Pogosto so ji očitali, zakaj ni šla na policijo, na CSD, zakaj ni poklicala kakšnega mišičnjaka, ki bi ponoči, ko nihče ne bi videl, mami naložil dve, tri vzgojne. Tako govoričijo samo tisti, ki kar naprej jedo le bel kruh, žalostno doda.

»Ko sem bila v največji stiski, ko nisem imela česa jesti, so mi prinesli papirje, češ izpolni to, izpolni ono, pa boš dobila denar in podporo. Kako naj izpolnim, če pa imam zaradi številnih glavobolov in udarcev v glavo dvojni vid, sem jim odgovarjala. A me niso več slišali. So že odšli.

Mama je začela okoli govoriti, da sem postala zmešana, da sem nezanesljiva, malo nora, da bo za skupnost bolje, če mi ljudje ne prihajajo blizu. Tudi Blažu je povedala enako, ko sta me z ženo obiskala, ampak on je bil iz drugačnega testa. Ni in ni mogel razumeti, da je iz dekleta, ki mu je bilo nekoč všeč, nastala takšna razvalina. Da sem se tako spremenila! In to na slabše, ne na bolje. Precej sem bila tudi sama kriva, saj sem rinila v nesrečo povsod, kjer se je le dalo. Moram biti pravična, zato pograjam tudi sebe.

Ko so se rane od zadnjega tepeža pocelile (Milko so operirali, op. a.), ko sem mami prisegla, da se bom moškim izogibala, sva nekaj časa kar znosno živeli. Blaž je pomagal, da sem dobila delo na domu, da sem vsaj malo zaslužila. Pomagala mi je tudi mama, da je bilo delo hitreje opravljeno.

Potem je zbolela za zelo hudo obliko sladkorne bolezni, dvakrat tedensko so jo prihajali iskat s kombijem in jo vozili na dializo. Precej je shujšala, še bolj je postala verna. Kadar je le mogla, je šla k maši, tudi doma sva kar naprej molili. Ko so nekoč prinesli sosedje nekaj dobrot z ohceti (poročila sem jim je hči, ki pa je šla k poroki že noseča), jih ni marala vzeti, češ da so grešna. Tepla me ni več toliko, me je pa zato psihično maltretirala.

Nekoč sem šla na pregled zaradi kolen, ki so me po tistem, ko mi je zdrobila obe pogačici, zelo bolela. Zdravnika sem prosila, ali mi lahko predpiše kakšno zdravilo, s pomočjo katerega bom ponoči spala. Po njem sem se začela rediti. Mama je bila prepričana, da sem noseča, in spet je bil ogenj v strehi! Lotila se me je kar s pestmi. Padalo je povsod, po glavi, hrbtu, prsih.

Prvič v življenju sem se začela spraševati, zakaj je mama takšna. Zakaj ji je že misel na moškega, ki bi se dotikal mojega telesa, tako strašna, tako nagnusna in vsega obsojanja vredna? Čez nekaj dni sem se zapeljala k župniku in ga kar naravnost vprašala, ali kaj ve. Bil je v veliki zadregi. ''Nič ti ne morem povedati, ker me veže spovedna molčečnost!'' je končno odgovoril. Povabil me je na sok, in preden sem odšla, mi je dal nasvet, naj mamo ubogam, da moški za invalidko, kakršna sem, res niso. Njegove besede so mi vzele sapo. ''Nisem od zmeraj invalidka!'' sem se uprla. ''Mama je je takšno naredila. Ona in njeni strahovi!'' A se ni dal omajati. Mamo je treba spoštovati in imeti rad, ne glede na to, kakšna je.

Od tistega trenutka naprej se z njim nisem več pogovarjala. Odgovori, ki mi jih je dal, so bili tako nečloveški in neživljenjski, da bolj niso mogli biti.

A ker nisem imela nobenega denarja, nisem mogla nikamor pobegniti. Da bi se zamotila, sem začela obiskovati knjižnico. Bilo je prav smešno: pripeljala sem se do vrat, ker pa po stopnicah z vozičkom nisem mogla, sem prosila dobre ljudi, da so mi prinašali knjige. Včasih sem jih prebrala tudi po deset v enem tednu. Bolj kot so bile romantične, raje sem jih imela. Spominjam se serije knjig Čarovnica z griča. Tri dni nisem ponoči zatisnila očesa, tako so me potegnile vase.

Mama je začela vedno bolj hirati. Le njena zloba in sovraštvo do moških sta ostajala enaka. Odkrili so ji raka na trebušni slinavki. ''Ne bo dolgo,'' mi je rekel zdravnik, ko me je Blaž pripeljal k njej v bolnišnico na obisk. Ničesar nisem čutila. Ne žalosti ne veselja. Samo občutek, da bom zdaj zdaj sama, da ne bo nikogar zraven mene, niti takšnega ne, ki me bo udaril za vsako figo, je bil vedno bolj grozen. Začela sem se zavedati, da sem se z leti na mamine udarce tako navadila, da bom težko brez njih. Znašla sem se v čudni čustveni kolobociji: bolj ko je postajalo jasno, da bo mama umrla, bolj sem jo pogrešala. Nekoč, ko je bila že na kisiku, sem jo prosila, naj mi pove, kdo je moj oče. S sunkovito kretnjo, ne vem, kje je našla moč zanjo, me je odrinila od sebe.

Potem je umrla in ostala sem sama. Blaž mi je predlagal, da bi hišo prodala in se tako znebila grdih spominov, a nisem hotela. Pa še tisti kotiček sredi gorenjskih planin se mi je prirasel k srcu. Odločila sem se, da prodam le zgornje nadstropje, zase sem želela obdržati dve sobici v pritličju. A je bilo to laže načrtovati kot narediti. Kupci so prihajali, hišo bi kupili, a brez mene. Mnogi so mi to resnico brez milosti zalučali v obraz.

Čez kakšni dve leti životarjenja se mi je končno nasmehnila sreča. Prišel je neki gospod, ki je želel na hitro najti stanovanje za hčerko, ki je bežala pred nasilnim partnerjem. Plačal je več, kot bi plačali tisti, ki so prihajali pred njim.

Že čez kakšen teden se je družinica vselila. Mlada mamica, zelo podobna meni. Le da je njo pretepal partner. Trije otroci so bili še majhni, skrivali so se za njenim hrbtom, gledali so v tla. V tistem trenutku so se v meni porušili jezovi, začela sem jokati, da sem se komaj umirila. Zelo sem se navezala nanje. Postali so moja družina. Mislim, da sem se tudi jaz spremenila. Postala sem bolj vesela, radostna. Pazila sem na najmlajša dva, ki sta imela tri in pet let. Starejša je že obiskovala drugi razred. Pri meni je delala domače naloge, ko je bila mamica v službi.

Z Agato sva se veliko pogovarjali. Si izmenjavali trpke izkušnje. Ona ni razumela moje mame, jaz nisem razumela njenega partnerja. Kako je lahko bil tako divjaški ob tako čudovitih otrocih? A navada je železna srajca! Po kakšnem letu je Agata čez noč izginila. Naslednji dan me je poklicala ter se opravičila. Začasno se je vrnila k surovežu. Brez otrok, seveda. Ker mu gredo na živce! Poklicala sem Blaža, kaj naj storim. ''Počakaj kakšen teden, vrnila se bo!'' In se je res. Pretepena in porezana po obrazu. V naslednjih letih je izginila še večkrat. Zelo se mi je smilila. V njej sem videla sebe. To je bilo tisto najbolj strašno.«

(Konec)