Pisani svet napitnin

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 5. avgust 2018 / 08:15  

Piješ kavo na terasi lokala, kjer ti poleg espressa natakar nameni še nasmeh. Račun je 2,10 evra, daš mu 2,50: »Je že v redu,« rečeš. To je že neke vrste napitnina, ki nam je Slovencem še najbliže, a je v bistvu niti ne zaznamo.

Včasih pa obstaja zelo tanka linija med napitnino in podkupnino. Julija sem obiskala egipčanski Šarm el Šejk. Znanka, ki je poročena z Egipčanom, mi je svetovala, naj s seboj nesem kavo – za sobarje. In res sem v kovček spakirala tri stogramske paketke kave. Največkrat imam dnevno pripravljen evro za sobarja in evro ali dva za natakarja oziroma fanta, ki skrbi za bazen, obenem pa nosi gostom pijačo iz bližnjega bara. Kava in evro sta delala čudeže: soba je bila pospravljena, da še nikoli tako, dva evra pa sta vsako jutro v dobro voljo spravila Mohmuda, 29-letnega fanta iz Luksorja. Na mesec naj bi dobil 16 evrov, dela dva tedna in potem je dva tedna prost. Sicer ima nastanitev in hrano v hotelu, plačajo mu tudi vožnjo domov in nazaj, a kar dobi denarja, gre vse za kakšno cigareto, kavico. Nekako se znajde. Pove, da odkar ni Rusov, tudi napitnin ni. Belorusi in Ukrajinci največkrat ne dajejo napitnin, še najboljši so Nemci. Pa Slovenci? »Kakšen dolar. Včasih.«

Spominjam se sobarice v enem »vse všeto« hotelu v Punta Cani v Dominikanski republiki. Enostavno ni pospravila sobe, če ji nisi dal napitnine. Gre pač za deželo, kjer so napitnine pričakovane. Podobno je na Maldivih, a ker splošno velja, da so »dragi«, se seveda pričakujejo višje napitnine.

V Ameriki bi lahko rekli, da je napitnina kar obvezna. Pred leti sem celo sedela v lokalu, kjer so natakarji živeli le od napitnin. Odvisno pač od lokala, restavracije, hotela. Nekje gredo napitnine v skupno malho in se denar konec tedna ali meseca razdelil med vse. V tujini včasih pri plačilu s kartico vidiš na računu dvojno postavko: za ceno in napitnino; spet drugje so napitnine že vštete v ceno.

Obdavčitev napitnin? Tudi na to temo slišimo kaj. Ene države imajo to urejeno, druge ne. Pri nas je v igralnicah to zakonsko urejeno, drugače pa večina slovenskih gostincev in hotelirjev o napitninah ne razmišlja glasno. Eni menijo, da je to direktna stimulacija, pobiralci davkov pa bi morda želeli o tem razmišljati kot o »darilu« za dobro opravljeno storitev ... V Sloveniji sobarice ali sobarji ne dobijo prav veliko napitnin, kar je sicer pogojeno z več dejavniki, odvisno tudi od narave gostov in samega hotela. Pri natakarjih oziroma natakaricah pa je zgodba podobna kot v prvem odstavku; lahko pa polna terasa kavarne na dobri lokaciji in ob lepem vremenu nasmejanemu v strežbi na dan prinese tudi trideset ali celo več evrov napitnin.