Ženitev

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. maj 2018 / 11:43  

Mojca, 1. del

Včasih se sprašujem, kakšno srečo imam, da mi je dano spremljati življenjske usode tudi tretje generacije v eni in isti družini. Pred tridesetimi leti sem, denimo, najprej spoznala stare starše. Tiste, ki so bili rojeni na prelomu 20. stoletja in so mi pripovedovali še o krutostih prve svetovne vojne. Nekateri njihovi potomci, ki so potem gradili nov svet po letu 1945, so že odšli med angele, drugi se ubadajo s starostnimi težavami. Z vnuki in tudi pravnuki še zmeraj ohranjam stike, o marsičem se pogovarjamo.

Mojca se je v eno takšno družino primožila. Na začetku, ko je hodila le na obiske, ji je bilo toplo pri srcu, ko je videla, kako se imajo radi in kako dobro se razumejo. V isti hiši so živele tri generacije s skupnim gospodinjstvom. Družbo jim je delal še neporočeni stric, ki pa je bil že tako star, da je večino časa sedel kraj peči in dremal.

»Ko sva se z Metodom konec junija leta 1969 poročila, sem bila tri mesece noseča. Moji domači so bili zelo jezni, saj se je to zgodilo sredi študija. Bodoča tašča pa me je objela in stisnila k sebi z besedami, da pač le nadaljujem družinsko tradicijo. Moji starši so šele na pritiske sorodnikov prišli na poroko. Stroške so plačali njegovi, moji jih niso hoteli. Stric se je potem preselil v hišo, midva pa sva dobila njegovo sobo. Z Metodom sva jo prebelila, na steno sva obesila moje slike, saj sem bila že nekaj časa vneta amaterska slikarka. Ko sem želela pripeljati svoje pohištvo – za poročno darilo so mi ga kupili sorodniki – je zaškripalo. ''To pa ne bo šlo,'' je zelo prijazno protestirala tašča,'' omare, ki jih želiš zavreči, so del hiše – in tako bo tudi ostalo.'' Ostala sem z dolgim nosom, a ne za dolgo. Tašča je pregovorila tasta, da nas je odpeljal čez mejo, v Italijo, kjer mi je potem nakupila cel kup stvari za dojenčka. Na ta način me je ''kupila'' in res nisem mogla biti jezna nanjo! Potem pa mi je prišlo na ušesa, da je v moji odsotnosti vodila v sobo prijateljice. Pred njimi se je postavljala z mojimi slikami in me hvalila. To mi nikakor ni bilo prav, a kaj sem hotela? Potem pa sta se, ne da bi kdo od zdravnikov pred tem opazil, rodila dvojčka – in kamra je postala čez noč premajhna za štiri. Prosila sem Metoda, da se preselimo na svoje, a ga je skoraj kap ob tej prošnji. Bil je najstarejši sin, kar je pomenilo, da bo nekoč on gospodar. Ta ''nekoč'' pa je bil, ker sta bila starša stara komaj malo čez štirideset, ob svetem nikoli,« je ob slastnih kremnih rezinah na Bledu pripovedovala Mojca.

Zelo sem jo razumela, ko je potarnala, da ji domačini, če bi jim zaupala svojo zgodbo, sploh ne bi verjeli. Družina, katere del je bila, je bila na videz zelo cenjena in spoštovana. V svojem sorodstvu so imeli tudi župnika, vsak, ki je služboval v njihovi fari, pa je prihajal na nedeljska kosila vsaj enkrat mesečno.

»Četudi je bilo od zunaj videti drugače, je imela vse niti v rokah tašča. Niti mačja dlaka se ni smela premakniti, če ni dala privoljenja. Nikoli ni povzdignila glasu, nikoli ni uporabljala grdih besed, a zmeraj je dosegla, kar je želela. Skupaj sva hodili k maši; kljub delu na kmetiji, ki mu ni bilo videti konca, je kdaj pa kdaj vzela voziček in vnuka peljala na sprehod. Če ne dlje, pa vsaj do trgovine. Ljudje so bili prepričani, da se ''žrtvuje'' tudi zame. V kuhinji se moški niso smeli dotakniti nobenega dela. Vse je bilo na ramenih treh žensk: taščinih, mojih in na ramenih njene mame, ki je bila podobna lisica, le še bolj brez milosti je pičila, ko se ji je zdelo, da mora. Spominjam se, da smo v nedeljsko govejo juho zmeraj dajali le rdečo čebulo. Nekoč jo je zmanjkalo, pa sem želela uporabiti belo. Kakšen vik in krik je nastal! In to zaradi ene same čebule! Enkrat na leto sta šli na romanje in takrat sem komando prevzela jaz. Bilo je v navadi, da je dobil poštar, če je prinesel Gorenjski glas, šilce žganja, kadar je prinesel pismo, pa še kavo. Imela sem polne roke dela z otrokoma, oba sta kašljala, imela vročino, pa sem se tej tradiciji izneverila. Seveda me je poštar zatožil. ''Kaj bodo pa ljudje rekli, ker si takšna!?'' sta se obe ''nadrejeni'' zgražali.

Ko sta bila malčka stara dve leti, mi je po nekem čudežu uspelo tudi diplomirati. Dogodka nismo proslavili, saj se ni smelo ''izvedeti'', da sem čez noč postala bolj izobražena, kot je bil Metod. Nastal pa je cel ogenj v strehi, ko sem povedala, da grem v službo. Našla sem si jo na Bledu, kar je bilo komaj deset minut vožnje z avtobusom. Šoferskega izpita takrat še nisem imela. Spet se je slišalo: ''Kaj bodo pa ljudje rekli, če boš šla delat?! Da smo postali tako revni, da ne moremo skrbeti še za ena usta?!''

Bilo je zelo naporno in zadušljivo. Mož se je raje umaknil. Navajen je bil, da je vse urejala njegova mama. Na svoje starše se nisem mogla obrniti, saj so bili še zmeraj užaljeni. Če kdo, bi mi oni zaloputnili vrata pred nosom z besedami: Kakor si si postlala, tako boš ležala. Ker je bilo ravno pred veliko nočjo, sem šla k spovedi. V stiski, v kakršni sem bila, sem župniku zaupala, kaj mi je ležalo na srcu. Obljubil mi je, da se bo on pogovoril. Res se je. Njegova beseda, ki je bila sveta, je pomagala, da sem sicer lahko šla v službo, a sledila je kazen. Molk. Tašča se z menoj ni več hotela pogovarjati. Seveda, razen takrat, ko je bil kdo od sosedov v bližini. Bolelo me je, ker je otroka v moji odsotnosti vzgajala na zelo starokopiten način. Če sta bila poredna, ju je zapirala v svinjak, kjer je bila tema. Možu se to ni zdelo nič takšnega, saj je bil tovrstnih kazni deležen tudi sam. Počasi mi je bilo vsega dovolj. Ne nazadnje tudi tega, da si je lahko kdorkoli izposodil moj denar. To mi je pa sploh šlo na živce! Takrat je bilo v navadi, da smo plačo dobivali na roke. Denar sem hranila v enem od predalov. In ker sem se primožila v hišo, v kateri smo se imeli vsi zelo radi in je bilo zato vse ''naše'', je tudi moj denar kopnel kot sneg spomladi. Bila sem ena prvih, ki je odprla račun na banki. Številka knjižice je bila 341.

Ko sta bila sinova še manjša, sta bila pogosto bolna. Sobe se namreč niso kurile, toplo je bilo samo v hiši, zraven peči. V moji odsotnosti nihče ni poskrbel, da bi se preoblekla, če sta bila premočena. Nalašč ali res le zato, ker je bilo preveč drugega dela? Metod mi je za rojstni dan in za obletnice rad kupoval zlatnino. Niti slišati ni hotel, da je ne maram nositi. Tudi tašča mi je zmeraj podarila kaj takšnega, da se je že na daleč videlo.

Pred drugo svetovno vojno so imeli Metodovi predniki tudi nekaj sob za goste, v času komunizma turisti, ki bi prihajali iz Nemčije ali Italije, niso bili zaželeni. Kljub temu da so bili zelo verni, je Titova slika visela v veži na častnem mestu. A časi so se počasi le začeli spreminjati. Končno je dala tašča zeleno luč, da se turistične sobe ponovno aktivirajo. Preden smo sprejeli prve goste, je umrl tast. Tudi on je bil priženjen kot jaz. Deloval je kot senca, neopazen. Garal je od jutra do večera in naredil vse, kar mu je ukazala žena. Šele takrat, ko ga ni bilo več, sem se začela zavedati, da mi je bil pogosto v oporo. Ne sicer na glas, bolj po tiho, a vendarle …«

(Nadaljevanje prihodnjič)