Energija in volja

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 10. april 2018 / 09:22  

Mladi in stari smo različni. Ta konec tedna sem se srečala z učitelji, kolegi z večine slovenskih šol na Ptuju. Državno tekmovanje je vedno priložnost, da se srečamo s kolegi, sošolci, da kakšno rečemo. Ko sem pogledala po dvorani, kjer smo se sestali, me je takoj prešinil občutek, kako star kolektiv. Bila sem med mlajšimi, pa tudi jaz nisem tako zelo rosno mlada, saj imam že dvajset let delovne dobe. Zagotovo so bili učitelji v povprečju stari več kot petdeset let. Dva kolega sta v pogovoru dejala, da je povprečna starost kolektiva na njihovi šoli 54 let. No, to pa ni spodbudno. Hkrati pa se ti starejši kolegi kar malo pritožujejo nad mladino – kako je danes vse drugače, kot je bilo včasih ali kot bi pričakovali. Mladi nimajo danes nobene pripadnosti kolektivu, službo hitro menjajo, obnašajo se mlačno. Na zabavah večino časa buljijo v svoje telefone, starejši držimo veselje in družbo pokonci, oni se hitro utrudijo. Življenje se jim vrti večinoma precej počasi, pogosto živijo pri starših, družine nimajo, so zelo zahtevni in imajo velika pričakovanja, iščejo idealnega delodajalca, ki pa ga nikakor ne najdejo. Zavest, da so zaključili fakulteto, jim daje občutek, da je to največ, kar so dosegli, in da jim že s tem pripadajo denar, služba in ugodnosti. To je generacija Y ali milenijci. Človek bi pričakoval, da bo učitelj samoiniciativen, da bo delal še vse kaj drugega kot le imel pouk. Kolegica pravi, celo življenje sem raziskovala, imela krožek, urejala šolski časopis, vodila proslave, ekskurzije. To mi je delo največ elana in volje. Danes mladi za vsako delo pričakujejo navodila, plačilo in veliko hvale. Mnogim je bližje stavkovno gibanje kot delo. Drug prijatelj, ki je solastnik manjšega računalniškega podjetja, pravi, zaposlenim smo dali 1200 evrov nagrade. Ali so bili hvaležni, zadovoljni, ga vprašam. Ja, kar dobro se jim je zdelo. Učitelj ne bo nikoli dobil 1200 evrov nagrade za še bolj uspešno delo. Kje so časi udarniškega dela, mnogi se boste iz lastnih izkušenj spomnili delovnih brigad, dela v društvih … Zakaj je danes mladina drugačna, zakaj jim je vse v povprečju tako težko in zakaj pričakujejo, da jim bodo za najmanjši uspeh vsi ploskali, zakaj pričakujejo le navodila od nadrejenih, sami pa ne vidijo priložnosti za ustvarjanje? Učiteljevo delo in delo sester, gasilcev, policistov in še koga je pri nas premalo vrednoteno v celoti. Vendar, če ne morem spremeniti sistema in če ga ne nameravam zapustiti, za kar imam vso možnost, lahko poiščem znotraj sistema nekaj, kar me bo napolnjevalo z zadovoljstvom. Sicer bom ostal nezadovoljen, krivil bom šefa in sistem in na koncu državo, ki je vse pripeljala v slepo ulico. Česar ne morem spremeniti, naj sprejmem. Ustvarjalno delo me bo dvignilo in tam bom napolnil baterije, da preživim in lahko naredim tudi tisto, kar pač ni fino. In pri delu z mladimi je ustvarjalnost tisto, zaradi česar smo radi z njimi. Kdo me pri tem ovira? In tako je povsod, ali vidim kozarec napol poln ali napol prazen.