Pesmi o radiški zemlji

Prihodnjo soboto, 27. januarja, ob pol treh popoldne bo v kulturnem domu na Radišah/Radsberg, ki leže na vzpetini na južni strani Celovca, od koder ima obiskovalec koroško glavno mesto kot na dlani in imajo sloves najbolj sončne koroške vasi, zanimiva prireditev. Njeni organizatorji, Krščanska kulturna zveza, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Slovensko prosvetno društvo Radiše bodo predstavili knjige in zgoščenke z naslovom Tiha zemlja in podnaslovom Pesemsko izročilo z Radiš in okolice. Zbirka predstavlja najstarejšo pesemsko literaturo Radiš in okolice in najsodobnejšo pevsko literaturo. Tako so zbrane pesmi iz doslej neznanih rokopisnih zapisov ali prepisov ter pesmi, ki so bile že objavljene v starejših publikacijah. Drugi del zbirke predstavlja pevsko gradivo, ki se še danes poje in so ga v preteklih letih ljudski pevci, prepevajoče družine in pevski zbori zapeli neutrudnemu zbiratelju starega ljudskega gradiva, domačinu Nužeju Tolmajerju. Tako je Nužej, dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze, pobudnik za ustanovitev Narodopisnega inštituta Urban Jarnik in človek, ki živi za ohranitev slovenske besede na Koroškem, odkril marsikateri pevski dragulj in ga obvaroval pozabe. Nužej Tolmajer je za svoje delo na kulturnem področju prejel lani priznanje Republike Avstrije, v Sloveniji pa Murkovo priznanje. Zbirki pesmi so priložene tri zgoščenke. Na sobotni prireditvi bodo pesmi prepevali in pripovedovali mešani in moški pevski zbor Radiše, Anna Krasnik, Magdalena Rumpelnik, Lizi Wrulich, Marija Mickl, Viktorija Bevc, družina Resztej, Marija Wrulich, Gertrude Karulle, Kajžnikova družina, Matia Zenkl in Radiški puebi.

Na dvojezičnih Radišah ima slovensko kulturno življenje bogato tradicijo. Slovensko kulturno društvo je bilo na pobudo duhovnika Valentina Laknerja ustanovljeno že leta 1904. Po drugi svetovni vojni in po vrnitvi številnih slovenskih družin iz izgnanstva je slovensko kulturno življenje znova zaživelo. Leta 1979 je društvu uspelo veliko dejanje: nekdanji župnijski hlev so preuredili v kulturni dom. Na Radišah so postavili tudi prvi in takrat edini spomenik slovenskim izgnancem na Koroškem. Drugje zanj ni bilo prostora. Šele leta 2012 so ga postavili pri železniški postaji v Žrelcu v Celovcu, kjer je bilo zbirališče slovenskih družin, ki so bile nato poslane v različna nemška nacistična taborišča.