Skalna divjina

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Domov / četrtek, 23. november 2017 / 10:33  

Raduha (2062 m) – Razgledna gora, na katero vodi več različno zahtevnih poti. Gora, ki v severni steni skriva številne alpinistične smeri. Po zavarovani plezalni poti na vrh.

Naš tokratni vzpon bo najvzhodnejši dvatisočak Kamniško-Savinjskih Alp, Raduha. Raduha je grebenska gora, sestavljena iz več vrhov, ki si od vzhoda proti zahodu sledijo takole: Jelovec, Lanež, Mala in Velika Raduha. Drznila bi si reči, da je po videzu bolj podobna karavanškim goram. Zakaj? Zato, ker jo na južni strani krasijo sončni gorski travniki in ruševje, medtem ko je njena severna stran divja, prepadna, skoraj temačna. Njena odlika pa je tudi ta, da sta z obeh strani nanjo speljani čudoviti poti. Na Veliki Raduhi nismo bili že nekaj let, zato bomo ponovili lepo, eno lažjih zavarovanih poti v Sloveniji.

Predlagam, da se zapeljemo na Jezersko, se spustimo na avstrijsko stran in po nekaj kilometrih zavijemo desno v smeri Pavličevega sedla. Sledi približno osem kilometrov strmo vzpenjajoče se ceste do sedla, ko ponovno vstopimo v Slovenijo. Spustimo se nekaj kilometrov in na označenem odcepu zavijemo levo proti solčavski panoramski cesti, ki nas pripelje vse do Črne. Večina ceste je makadamske in po približno 14 kilometrih nas smerokaz usmeri do kmetije Bukovnik in Koče na Grohotu. Na primernem mestu parkiramo in začnemo dobre pol ure dolg vzpon do Koče na Grohotu. Lahko hodimo po cesti ali pa po stezi skozi gozd, na katero nas opozori smerokaz, ki je zakrivljen na drevesu.

Od koče nadaljujemo v smeri Raduhe. Pot nas najprej preko travnikov pripelje do koče GRZS, kjer zavijemo bolj proti levi. Prej široka pot zdaj postane ozka steza, ki se začne vse strmeje vzpenjati. Kmalu dosežemo križišče, kjer levo zavija zahtevna pot proti Durcam, mi pa zavijemo desno na zelo zahtevno pot proti Raduhi. Pot se najprej zmerno vzpenja skozi gozd, nato pa zavije v levo in preči strma pobočja pod Malo Raduho. Na tem mestu bi opozorila, da je pot polna zemlje, kamenja in korenin, zato je precej nevarna za zdrs. Ponekod si moramo za napredovanje pomagati tudi z rokami. Ko se pred nami pokažejo strme skale, pot zavije ostro levo. Če ne že prej, si na tem mestu nadenemo čelado, saj vstopamo v strmi, divji, skalni svet Raduhe. V spodnjem delu še ni jeklenic, ki pa jih kmalu dosežemo. Pot je dobro zavarovana in nas pelje po levem delu strme grape. Sledi tisti najbolj strm del vzpona, ki je odlično zavarovan. Severna stena Raduhe je resnično mogočna. Malce višje prečimo zagruščeno grapo, nato pa ponovno sledijo jeklenice in klini proti vrhu. Ko izstopimo iz zavarovane plezalne smeri, se še nekaj višinskih metrov strmo vzpenjamo po grebenu, ko se priključimo poti, ki na Raduho pripelje od Koče na Loki. Do vrha nas loči še nekaj minutk. Če bomo ujeli lepo vreme, bomo imeli na vrhu resnično fenomenalen razgled. Na severni strani se bomo pozdravili z našima starima znankama Olševo in Peco; na jugu so Rogatec in Lepenatka, Menina planina itd. Veličasten je pogled proti zahodu; pogled na Robanov kot, na koncu katerega stoji pregrada v obliki Ojstrice, za njo Planjava, Turska gora, Skuta, Rinke … Zadaj nekje na severozahodu dominira greben Košute kot najbolj ostra žaga. Če bomo imeli srečo, se bodo videle tudi Julijske Alpe. Od Grohata do vrha Raduhe smo potrebovali slabi dve uri.

Z vrha sestopimo v smeri Koče na Loki, ko dosežemo križišče, pa nadaljujemo levo v smeri Durc. Pot je nadelana z lesom, ponekod sicer precej blatna, in če so blatni tudi naši gojzarji, je nevarnost zdrsa velika. Z Durc nas do Grohota čaka še 45 minut sestopa. Jekleni konjiček je oddaljen še pol ure. Za nami je spet ena lepa tura.

Nadmorska višina: 2062 m
Višinska razlika: 735 m
Trajanje: 4 ure in 30 minut
Zahtevnost: 5 /5