S sprehoda se vrne s pesmijo

V šestdesetih letih, odkar pesni, se je profesorju Martinu Kadivcu nabralo za devet zvežčičev pesmi, ki jih je doslej izdal v dveh zbirkah, leta 1991 Na Ciganci in letos Vaški obrazi. Njegovo literarno ustvarjanje pa je še veliko širše.

Sedaj 81-letni Martin Kadivec, ki je svoje čase poučeval slovenski in srbohrvaški jezik v osnovni šoli v Šenčurju, se že dolga leta ukvarja s pisanjem. Pisal je za potrebe šolskih in krajevnih proslav, imel govore, jih sestavljal tudi za druge, lektoriral, ocenjeval knjige (v Književnih listih časnika Delo), pisal daljše spise in eseje, med drugim o pomembnih ljudeh v občini Šenčur, objavil tri knjižice ob gasilskih jubilejih v Šenčurju in Srednji vasi, pripravljal razstave in pisal razstavne liste za Muzej občine Šenčur, uredil zbornik Pod Jurijevim klobukom, napisal dve knjigi o Ignaciju Borštniku, še vedno pesni in se ukvarja s kulturno zgodovino občine Šenčur.

Ob najinem srečanju se najprej razgovori o Ignaciju Boršniku, slovenskem igralcu, po katerem so leta 1969 poimenovali gledališki festival v Mariboru. »Ko sem se o Borštniku pogovarjal s kolegi, jih je bilo večina prepričanih, da je Štajerec. Res so ga Mariborčani oteli pozabi, a Borštnik je bil iz Cerkelj na Gorenjskem in zato sem menil, da bi bilo dobro, ko bi tudi v tukajšnjih krajih ljudje kaj vedeli o njem,« pripoveduje Martin Kadivec, ki je o Borštniku s tem namenom pripravil nekaj predavanj po šolah. Ko je leta 1999 občina Cerklje dan Borštnikove smrti 23. september razglasila za občinski praznik, je župan Franc Čebulj o znamenitem rojaku iskal podatke prav pri profesorju Kadivcu. Občina Cerklje je izdala dve Kadivčevi knjigi o Borštniku, Ignacij Borštnik na poti domov ter Pesmi in igri, v Cerkljah pa so po igralcu poimenovali tudi dvorano za kulturne prireditve Borštnikov hram, pri izbiri imena je imel profesor Kadivec tudi prste vmes. Danes pravi, da bi bilo o Borštniku še marsikaj treba raziskati, med drugim o njegovem zagrebškem obdobju, o filmih, v katerih je igral, o njegovih otrocih ..., a bi se sam tega težko lotil, bo pa skušal koga nagovoriti.

Sogovornik pripoveduje tudi o Muzeju občine Šenčur, ki so ga, preurejenega iz propadajočega kmetijskega doma, odprli leta 2000. Čez dve leti je bil imenovan za predsednika odbora muzeja, na katerem je slonelo vse od priprave razstav in pisanja razstavnih listov do vabljenja obiskovalcev na razstave z osebnimi vabili. »Z vsebino v muzeju mi je šlo za to, da zainteresiram krajanom za umetnost v naših vaseh, da domačinom, ki se ukvarjajo z umetnostno dejavnostjo, omogočimo razstavljanje v domačem kraju in da pri ljudeh vzbudimo občutek za dobro in lepo,« pojasni takratno vlogo šenčurskega muzeja. Martin Kadivec je bil tudi pobudnik za zbornik občine Šenčur Pod Jurijevim klobukom, ki je izšel leta 2006 in o čemer ima povedati veliko zanimivega. Pod Jurijevim klobukom pa se imenuje tudi rubrika v lokalnem glasilu Jurij, kjer izhajajo zapisi o kulturno-zgodovinskih značilnostih teh krajev.

Pesmi pa piše že šest desetletij. »Zanima me marsikaj, najbolj pa svet in ljudje pod našimi severnimi gorami in tja do Trbojskega jezera in še malo čez. Vsem tem stvarem: ljudem, živalim, rastlinam, zemlji ... pravim vaški obrazi,« pravi o svoji drugi zbirki z naslovom Vaški obrazi, ki je izšla letos in so jo predstavili na treh prireditvah. Ena je bila tudi v šenčurskem muzeju, kjer je svoje ilustracije iz knjige razstavila Marinka Štirn. Pesmi, ki niso ugledale luči sveta, pa je še veliko več, kar okoli devetsto, zbranih v devetih zvežčičih. In še vedno nastajajo. Pogoste se mu pesem utrne med sprehodom, doma jo zapiše, izbrusi in tiste najbolj vredne so se znašle v dveh doslej izbranih zbirkah.