Kje sem jaz

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 2. november 2017 / 11:32  

V začetnih mesecih šole običajno pride fotograf in naredi posnetke razredov, kolektiva, fotografirajo se lahko tudi posamezniki. Za večino šolarjev je to prav poseben dan, dekleta se uredijo, gredo celo k frizerju. Potem otroci prinesejo fotografije domov in vsi gledamo, kakšni so, kje so naši otroci, njihovi sošolci. Nekatere poznamo in drugih ne. Vsa dekleta imajo običajno dolge lase, vsi imajo hlače iz džinsa. Če bi vse to gledal neki Azijec, bi z lahkoto rekel, vsi so isti, kot bi mi dejali za skupinsko fotografijo šolarjev nekje v Aziji. V času mladostništva večinoma želijo vsi pripadati skupini, biti enaki, redki si upajo izstopiti iz povprečja. V razredu naše srednješolke, ki obiskuje gledališko gimnazijo v Ljubljani, so se vsako leto uredili za enotno skupinsko fotografijo z neko sceno. V prvem letniku so bili vsi oblečeni v pižame. V drugem so se vsi oblekli v črnino. Letos je nesla s seboj kopalni plašč in brisačo. Oni so pa drugačni … tako si mislijo. Tako sta najmlajša skupaj z bratranci (12 let) gledala razredno fotografijo Matejevega razreda (maturanti) in fantje tako kritično pripomnijo, da nobena punca ni videti kaj prida. To pa je pripomba na mestu, jim rečem, kot da bi fotografija povedala vse o človeku. Bo že držalo, pa vendar ni nobena lepa, prepričljivo odgovarjajo nazaj. Smejim se jim.

Tudi zaposleni se fotografiramo, le da je navdušenje med odraslimi precej manjše kot pri dijakih. Ah, že spet, ali je res potrebno. Vedno se šalimo, naj gredo mlajši in lepši spredaj, za druge je mesto zadaj. Potem sem poiskala stare fotografije kolektiva. Leta 2002 sem se »vpisala« med šolnike. Tedaj nas je bilo na skupinski fotografiji 45 učiteljev. Na letošnji fotografiji nas je 100. Ko so v moji prvi službi na občini želeli imeti fotografije zaposlenih na delovnem mestu, so se nekateri zelo zgražali. Mar res nimajo početi kaj drugega, kot da nas fotografirajo pri delu, so bile skoraj zgrožene uslužbenke in večini se je zdela pripomba upravičena. Danes je to protokol skoraj vsakega podjetja. Na spletnih straneh so objavljena imena zaposlenih, telefonske številke, številke kabinetov, pisarn ali sob, kjer nas dobijo, in skoraj povsod je zraven tudi fotografija. Lahko v delovnem elementu ali taka portretna. Je to potrebno? Še več, je to koristno? Kdaj pa tudi. Ko človek išče neznano osebo, po fotografiji ve oziroma pričakuje, koga išče. Pa vendar tudi fotografije »lažejo«. Marsikdo reče, na sliki si videti starejši, v resnici si mlajši. Si predstavljate, kako bi bil nevljuden, če bi rekel drugače ...

Torej fotografija je trajen spomin in je pomemben dokument časa, prostora in ljudi v njem. Nedavno sva imela obletnico poroke. Pogledala sva poročni album, zavrteli smo nekaj odlomkov na CD-ju. Oblekla sva se v poročne obleke, ki so nama še vedno prav. Vsi na fotografijah so se spremenili, le jaz sem ista … ha, ha, ha.