Trubar na Gorenjskem in njegova Gorenjka

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 31. oktober 2017 / 18:26  

Ste vedeli, da je bila Trubarjeva prva žena Kranjčanka? Vas zanima, kako je Trubar potoval na Nemško? Pot ga je vodila čez Gorenjsko, kjer se je spotoma večkrat ustavil. Za celo pot od Ljubljane do Uracha pa je potreboval kar osemnajst dni …

Vas zanima, kako je Trubar shajal z ženskami? Poglejmo najprej njegov odnos do njih na splošno in potem še tisto, kar vemo o njegovih treh zakonskih ženah, zlasti o Kranjčanki Barbari Sitar.

Trubar in ženske

»Ženske, zlasti poročene matere, so tudi tedaj imele veliko in pomembno vlogo v družini, veliko manjšo pa v javnem življenju. Soproge protestantskih duhovnikov so bile dragocene pomočnice svojim možem tudi pri njihovi pastoralni službi. Trubar je nekajkrat lepo in priznavalno pisal o ženskah, seveda v skladu s tedanjim razumevanjem njihove vloge.« Tako Mihael Glavan v Trubarjevem albumu. V nadaljevanju navede nekaj odlomkov iz Katekizma (1550). »Ta žena je pak tak ustvarjena inu timu možu dana: Gospud Bug je tudi guvuril: Nej dobro človeku samimu biti. Mi hočmo nemu aniga pomočnika sturiti nemu naglih … Ona bode Možiča imenovana, zavolo kir je iz moža vzeta. Za tiga volo bode an mož zapustil očo inu mater inu per suji ženi visil inu bodeta iz dveju anu mesu.« In še: »Ti mož bodeš z delom trpel; / žena pak s svojim znošenom; / morata oba ankrat umrit, / v to zemlo pokopana bit, / iz katere sta vzeta.«

V Katekizmu je poučil tudi može, kako naj ravnajo z ženami. In kako je Trubar te nauke uresničeval v svoji osebni praksi? »Oženil se je z Barbaro Sitar, hčerko kranjskega meščana, ki je na njegovo povabilo prišla na Nemško v letu 1549, vendar naj bi se poznala že poprej. Trubar je bil ob ženitvi star že najmanj štirideset let, zrel, uravnovešen in preizkušen mož. Kolikor je mogoče sklepati iz skromnih podatkov, je bil zakon urejen in srečen. Imela sta štiri otroke, od katerih je eden (Kristijan) zgodaj umrl. Dorasla in uveljavila sta se sinova Primož in Felicijan, o hčerki Magdaleni je komaj kaj znanega. Razmeroma zgodaj, okoli leta 1565 ali 1566, je umrla tudi žena Barbara.« (Vir: Mihael Glavan, Trubarjev album, Mladinska knjiga Založba, 2008)

Kranjčanka Barbara Sitar

Trubarjeva prva žena je bila torej Kranjčanka. Ko je moral marca 1548 prvič bežati s Kranjske (iz Šentjerneja, kjer je bil župnik) na Nemško (17 dni ježe na konju!), se je spotoma ustavil tudi v Kranju. »Pot ga je vodila čez Gorenjsko in Tirolsko. V pregnanstvo! Težko mu je moralo biti pri srcu, ko je s svojimi spremljevalci v mraku jezdil po samotnih stezah in se morda za zmeraj poslavljal od domačih krajev. V velikem loku se je ognil Ljubljani, kjer je zapuščal prijatelje, a tudi sovražnike, pripravljene, da naščuvajo nanj škofove biriče. V nemirnem pričakovanju se je bližal Kranju. Malo pred mestom je krenil proti Šenčurju. Da mora še govoriti s prijateljem Jurijem Sitarjem, tamkajšnjim kaplanom, je povedal spremljevalcem. Pa je ves čas mislil le na kaplanovo sestro Barbaro. Sitar je bil poznih popotnikov in somišljenikov vidno vesel. Povabil jih je, da si pri njem odpočijejo, in Barbara jim je lepo postregla. Ko so drugi dan odšli, je dolgo premišljevala o prihodnosti. Primožu je bila dala besedo, da pride za njim v daljne kraje onstran gora, brž ko ji bo pisal, da je vse pripravljeno.«

Besedo sta oba držala, Primož jo je povabil v Rothenburg. »Ondukaj je on svojo lubo prvo gospodino Barbaro očitu v cerkvi poročil inu je ondi božji cerkvi zvesto služil,« poroča njegov biograf. In kdo je bila njegova nevesta? »Barbara je bila hči Matije Sitarja, meščana v Kranju, in njegove žene Svetke. S Trubarjem se je verjetno seznanila po bratu Juriju, ki je kaplanoval v Šenčurju pri Kranju. Vse kaže, da je prišla na Nemško leta 1549, ko se je njen izvoljenec docela vživel v nove razmere. Rodila mu je štiri otroke: leta 1550 ali 1551 Primoža, pred 1554 Magdaleno in Kristijana, ki pa je zgodaj umrl, 1555 ali 1556 Felicijana. O Barbari ne vemo mnogo, zakaj tedaj ženska v javnem življenju ni veliko štela. Živela je pač po svetopisemskih naukih, ki jih je Trubar že v Katekizmu zapisal.

Ne ve se natančno, kdaj je Barbara umrla. Zdi se, da po Trubarjevem drugem izgonu iz dežele Kranjske, avgusta 1565. »Kmalu po izgonu iz Ljubljane mu je umrla, tako se zdi, žena Barbara. Preveč ji je bilo nemirnega življenja, dolgih potovanj in številnih selitev, preveč skrbi je prestala za moža in otroke. Kakor je tiho živela, tako je tiho za zmeraj odšla. Prav nič ne vemo, kje je umrla in kje je njen grob.« Tako Mirko Rupel v knjigi Primož Trubar (Ljubljana, 1962), ki je še vedno med najboljšimi prikazi njegovega življenja in dela.

Jaz, Barbara

Iz zakonskega življenja Barbare Sitar in Primoža Trubarja je ohranjeno tudi nadvse zanimivo pooblastilo, spisano v nemškem mestu Kempten 28. aprila 1554. Z njim pooblaščata nekega gospoda na Kranjskem, da v njunem imenu uredi zapuščinsko zadevo po umrlem Barbarinem bratu Juriju Sitarju, kaplanu v Šenčurju pri Kranju. Pooblastilo, ki je težavno že za golo branje, priča o takratnem pravniškem jeziku in razmerah nasploh. Glasi se, kot sledi. »Jaz Barbara, rajnega Matije Sitarja, meščana v Kranju, in Svetke, njegove zakonske žene, njih obeh zakonska potomka in hči, zdaj gospoda Primoža Trubarja, pridigarja in župnika v Kemptenu, zakonska žena, javno priznam s tem pismom, da sem z nasvetom, vednostjo in voljo omenjenega svojega ljubega gospoda zakonskega moža in varuha (ker mi je daleč, zato iz ženske boječnosti, tudi zavoljo mojih treh malih otročičev ni mogoče, da bi to sama v lastni osebi opravila) dala in izročila svoje polnomočje in celotno oblast z vso veljavnostjo za vsa sodišča in običaje častitemu Heliju Stotzingerju, proviantnemu mojstru na Kranjskem, imetniku tega pisma, in sicer tako, v mojem imenu in namesto mene rajnega gospoda Jurija Sitarja, kaplana v Šenčurju pri Kranju, mojega pokojnega brata nepremičnine in premičnine in kjer koli se te skupaj z njegovimi pravicami in zahtevki doženejo, zlepa ali sodno zahteva, izterja, zato odreši, premičnine, če jih je kaj, proda, prenese, za poroštvo obljubi, zato pisma sestavi in za pečatenje prosi, a če bi ga kdo motil, mu ugovarjal ali ga oviral, naj bo to na kakršen koli način, da to tožbo, z ugovorom in zagovorom in sploh z vsemi pravnimi sredstvi in pomočki opravi ter na sploh in posebej stori in pusti vse, kar bi jaz zdaj mogla ali hotela. Obljubim in izjavljam tudi pri svoji ženski časti in dobrem poštenju zase in za vse svoje dediče, da se bom resnično, trdno in zmeraj držala vseh njegovih ukrepov, in če bi pri tem potreboval še več polnomočja, veljaj, da sem mu ga s tem v polni meri vsega dala zdaj kakor poslej in poslej kakor zdaj, vse za dobiček, izgubo in vsakršno pravo brez nezaupanja in poroštva.«

Barbarini sledi še Primoževa izjava. »In jaz, zgoraj imenovani Primož Trubar kot njen, Barbare Sitarice, zakonski mož in varuh, izjavljam le-tu posebej, da se je opravil prenos polnomočja, kakor kaže to pismo, z mojim nasvetom, vednostjo in voljo. Zato tudi dam besedo in obljubim kot varuh, da bom pri tem vztrajal in da ne bom nasprotoval po nobeni poti, tudi ne z zvijačo in s sleparstvom.« Na koncu pa še njun skupni odstavek: »In da bi to resnično dokazala, sva jaz, zgoraj omenjena Barbara Sitarica, in z njo jaz, omenjeni njen gospodar, oba lepo naprosila odličnega, častitega in modrega Gašperja Zellerja, kemptenskega župana, da je svoj lastni pečat za naju in najine dediče, toda za zmeraj ne na kvar sebi, gospodu pečatarju in svojim dedičem javno le-tu pritisnil. In sta priči najine prošnje za pečatenje častita Jurij Göring in Hans Sazger, kemptenska meščana. Dano v petek, osemindvajseti dan meseca aprila po rojstvu Kristusa, našega ljubega Gospoda in edinega zveličarja, v petnajsto in štiriinpetdesetem letu.«

Ljubljana–Urach, osemnajst dni

Ohranil se je dokument o tem, kako je Primož Trubar potoval iz Ljubljane v Urach (današnji Bad Urach v nemški deželi Baden-Württemberg, južno od Stuttgarta), za kar je potreboval kar 18 dni, od 3. do 20. septembra 1561. Z njim sta potovala še dva uskoška duhovnika in dva (po)sla, skupaj pet mož na štirih konjih in enem oslu. Gre za obračun stroškov njihove poti. Ta nas ne zanima toliko zaradi navedenih izdatkov, temveč zato, ker je iz njega lepo razviden itinerar te poti in način tedanjega potovanja v daljne dežele. Pa ga skupaj obnovimo. Dne 3. septembra 1561. V Ljubljani je Trubar za oba uskoška duhovnika in njuna konja plačal kar 9 goldinarjev Janžu Konciliji, pri katerem so bili nastanjeni celih osem dni; njima dvema na račun njune plače je dal 4,40 (= štiri goldinarje in 40 krajcarjev); nato so skupaj odjahali h gospodu Juriju Rainu, ostali pri njem čez noč in pustili 0,45 napitnine. Dne 4. 9. Zjutraj pri g. Egkhu 0,40 napitnine; zvečer in zjutraj na Bledu plačali 0,06. Dne 5. Zvečer in zjutraj na Jesenicah pustili 1,10 napitnine. Dne 6. Za kosilo v Podkorenu porabili 1,20; za večerjo v Drevljah 1,03 in 2 feniga; slu, ki jim je kazal pot čez Strmec (Kranjsko Goro), so dali 0,06 in 2 feniga. Dne 7. Zjutraj v Šmohoru porabili 1,20; slu, ki jim je kazal pot čez Šmohorsko goro, dali 0,06. Dne 8. V Oberdrauburgu zjutraj 0,56; za popravilo vajeti enega konja in osla dali 0,05; za nočitev v Lienzu 2,36; za podkovanje uskoških konj in osla 0,31. Dne 9. Kosili v Heimfelsu pri gospodu Spaurju, dali le 0,08 napitnine; večerja v Innichenu za 1,40. Dne 10. Zjutraj in zvečer v Brunecku, kjer so pogostili Lovrenca Wudino in učitelja za 4,42. Dne 11. Zjutraj v Mühlbachu 1,26; zjutraj in zvečer v Sterzingu 3.05; večerja v Matreiu 1,45. Dne 13. Kosilo v Innsbrucku 1,36; večerja in kosilo v Pettnauu 2,00 in 2 feniga. Dne 14. V Barwiesu za malico in krmljenje 0,26; zvečer v Nassereitu 2,13. Dne 15. Kosilo v Lermoosu 1,14; zvečer v Vilsu 2,36; za podkovanje osla 0,04. Dne 16. V Kemptenu dva dni in dve noči; »tu je dolgi uskoški duhovnik popil dvajset meric vina«; vse skupaj jih je stalo 8,20; za popravilo oslovega sedla še 0,37. Dne 18. Zjutraj in zvečer v Memmingenu (»le-tu je dolgi uskoški duhovnik za boljše spanje izpil 11 meric piva, merica po šest črnih denarčičev«); dalje za tiste tri iz Kemptena, ki so jih spremili, dali 5,09. Dne 19. Zjutraj v Illertissenu 1,16; zvečer in zjutraj v Ulmu 2,34. Dne 20. V Suppingenu; »tu so za nas plačali služabniki mojega milostnega gospoda, gospoda Ungnada; mi smo dodali« le 0,12; »zvečer smo prišli v Urach, kjer smo svoje konje prehranili 2 noči 1 dan; samo za seno 4 konjem in 1 oslu dali« 1,46; krmo jim je »častil« milostni gospod Ungnad; domačemu hlapcu, ki je konjem stregel, dali 0,06. Do tu jih je vse skupaj stalo 56 goldinarjev, 3 krajcarje, 2 feniga. Sledi še popis dodatnih stroškov, ki jih je moral Trubar ob prihodu v Urach poplačati, a niso vezani na samo pot. – Potovali so torej 18 dni na relaciji (ponovimo le imena nam še danes bolj znanih krajev): Ljubljana, Bled, Jesenice, Podkoren, Šmohor, Lienz, Innichen, Bruneck, Mühlbach, Innsbuck, Pettnau, Kempten, Ulm, Urach. Danes bi dober voznik z dobrim avtomobilom to razdaljo prevozil v času enega »šihta«, v osmih urah ali celo manj …

Zadnjič čez Gorenjsko

Trubar je bil zadnjič v domovini v letih 1562–1565, to je izpričano. Inkognito pa naj bi se na Kranjskem pojavil še enkrat, v letu 1567. Vas zanima, kakšna je bila njegova zadnja pot iz Ljubljane čez Gorenjsko do Podkorena, od tu na Koroško in naprej v Nemčijo? Predstavljajte si ga, kako jezdi sam na konju, se spotoma spominja in razmišlja. »Zdaj sem že blizu Šentvida, še zadnjič oziram na šentklavsko in špitalsko cerkev. Ko sem poln navdušenja prišel sem, junija 1562, je bil čas, da se je Protestantska cerkev na Slovenskem organizirala tudi institucionalno, kot sem zapisal že v Kemptnu leta 1555, ko sem Evangelij po Matevžu že izročil 'Cerkvi božji slovenskega jezika'. Kranjski deželni stanovi so v Ljubljani že ustanovili mesto prvega pridigarja, ki ga v nemških protestantskih deželah imenujejo superintendent. V vlogi superintendenta sem imel nalogo nadzirati predikante, ki so bili nastavljeni po gradovih, mestih in po vaseh, tudi potujoče in vojaške, ki so imeli posebne naloge. Imel sem pravico sklicevati sinode, še pred dvema dnevoma sem sklical zadnjo. Imel sem odgovorno nalogo organizatorja Cerkve božje slovenskega jezika.« Prvo noč prespi samotni jezdec na gradu Strmol. »Ustavil bom svoje misli, ki se mi kujejo ob ritmu konjskega kopita, že čisto blizu Cerkelj sem, čakajo me na gradu Strmol. Seveda, ko sem junija, leta Gospodovega 1561 prišel kot napovedani in težko pričakovani superintendent Cerkve božje slovenskega jezika h gospodu Juriju Rainu, so me bolje sprejeli, kot pričakujem danes. A vseeno se ustavim in prespim. Tožil se pa ne bom!«

Zjutraj nadaljuje pot čez Kranj na Bled, kjer prespi drugič, tretjič pa na Jesenicah. »Zgodnje jutro na prekrasni cerkljanski ravnici, danes je pot kratka, v Kranj stopim h gospodu Ecku, menda ima nekaj zame. Kratek pogovor, prijazen sicer, vendar sem začutil nepoznano oddaljenost. V roke mi je stisnil deset goldinarjev. Za na dolgo pot, je rekel. Bolj vesel bi bil njegove spodbude ali zagotovila, da se še kdaj vidiva. Grem, še do Bleda moram, prenočil bom na gradu pri Herbartu Turjaškem. Če bom še tam čutil, da sem skoraj tujec med svojimi, se bom hitro odpravil naprej.« Tako je tudi bilo. »Turjačan me je sicer lepo sprejel, toda že pri prvem vprašanju po pozdravu sem začutil, da sem mu kar odveč. Rekel mi je: A, tako, zdaj pa kar sam potuješ!? Nikoli te nisem videl samega na poti. Že, že, sem pohitel, vse enkrat pride. Saj bom zmogel, pot poznam in dobrega konja imam, na novo je podkovan in dobro se razumeva. Naslednjih dvajset goldinarjev je zažvenketalo v moji mošnji, in ko sem naslednje jutro odhajal z Bleda proti Jesenicam, je konjev korak postajal težak tako kot moje misli … Z mislimi na mlade in na šolo sem na Jesenicah prespal pri prijateljih, zdaj pa že hitim naprej. Pot se naglo dviga in kar žal mi je, da sem se prejšnje dni toliko ukvarjal sam s sabo, s svojo nesrečo, ko pa je toliko načrtov za prihodnost, da iz slovenskih dežel končno preženemo to bedno rovtarstvo …« No, vse to v resnici ni Trubarjeva lastna pripoved; tako si je to pot zamislil Zvone Štrubelj v imenitni knjigi Pogum besede, ki so jo ob Trubarjevi 500-letnici (2008) soizdale vse tri Mohorjeve, celjska, celovška in goriška.