Reformacija, ki traja že petsto let

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. oktober 2017 / 12:47  

Pred petsto leti se je 31. oktobra 1517 začela reformacija. Postala je versko, ekonomsko, politično in kulturno gibanje, ki še traja in je zajelo skoraj ves svet, zlasti njegov najrazvitejši del – Nemčijo, Skandinavijo, ZDA … Temu svetovnozgodovinskemu fenomenu odpiramo tudi ta Snovanja …

Reformacija se je začela kot versko gibanje, razkol znotraj Cerkve, zavit v zapletene teološke razlage. Ostroumni Karl Marx pa je skozi teološko preobleko ugledal ekonomsko anatomijo tega spora. Šlo je za upor evropskega severa proti rimski lakomnosti. Rimsko središče Cerkve se je takrat dobesedno valjalo v razkošju in razsipnosti. Za to potrebni denar je zbiralo tudi z odpustki; tedanji Evropejci so si morali za vsako grešno malenkost kupiti odpustek. Zato so Lutra, ki je pozival k prvotni in zlasti skromnejši krščanski drži, podprli vsi po vrsti, samo da bi se rešili rimske nadlege.

Najbolj se je v ta fenomen poglobil nemški sociolog Max Weber v svoji epohalni knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma (1901). Protestantske cerkve so od svojih vernikov zahtevale skromnost, tudi same po sebi so bile bistveno manj potratne od svoje rimske matere. Eden od izrazov krščanske skromnosti je tudi varčevanje. Kdor z denarjem varčuje in ga ne troši za zunanji blišč – tudi za razkošne cerkve ne –, temu se denar kopiči. In ko se ga nabere dovolj, ga raje naloži v neko podjetje kot potroši. Privarčevani denar tako postane – kapital.

Zato ni čudno, da so najbogatejše države na svetu ravno tiste, kjer so v večini protestanti: ZDA, Nemčija, skandinavske dežele … Od držav, ki so izrazito katoliške, so bogate le Avstrija, Francija, Italija, Španija … Latinska Amerika, kjer je katolikov največ, se koplje v revščini. V ZDA je znana kratica WASP: white, anglosaxon, protestant – bel, anglosaškega porekla in protestant. Državljani, ki sodijo pot to oznako, tvorijo »prvo ligo«, vsi drugi so v nižjih. Ko človek potuje po protestantskih deželah, kmalu opazi očitno dejstvo, da so verski hrami različnih reformiranih cerkva bistveno manjši in skromnejši od katoliških. Cerkve so dostikrat bolj podobne velikim lesenim lopam kot svojim mogočnim in razkošno opremljenim katoliškim vrstnicam. Očitna je tudi razlika v zunanjosti pokopališč. Na italijanskih gledaš grobnice, velike skoraj kot kake kamnite hiše, širom po Skandinaviji so grobišča podobna negovanim gozdičkom, v katerih so med drevjem potreseni kamni in leseni križi …

Glavna je vera

Prvim reformatorjem, tudi našemu Trubarju, je šlo predvsem za poglobitev vere in reformo Cerkve. Mogoče je Cerkev danes pred podobnim izzivom. Na eni strani je velikanska institucija, ki se bolj ukvarja z zemeljskimi kot z duhovnimi rečmi (kar se je na očeh vsega krščanskega sveta razkrilo tudi v zgrešenih poslih mariborske nadškofije), na drugi prizadevanja za posodobitev in poglobitev vere, ki jih pooseblja prav papež Frančišek. »Kdor vidi potrebnega in se zanj ne zavzame, ampak kupi odpustek, si ne pridobi papeževega odpuščanja, ampak božjo jezo.« Tako se glasi 45. od 95 tez, s katerimi je tedaj še katoliški menih Luter nastopil proti vatikanskemu diktatu, ki je bil v tem, da so vernike silili kupovati odpustke, z zbranim denarjem pa so gradili novo Petrovo cerkev v Rimu in živeli v razkošju. »Zakaj papež, katerega bogastvo je danes večje od največjega Krasa /ime starorimskega politika, ki si je nagrabil velikansko bogastvo/, Petrovo cerkev rajši ne gradi s svojim lastnim denarjem, kakor z denarjem revnih vernikov?« Papežu Frančišku tega očitka, izraženega v 86. tezi, seveda ne bi mogli nasloviti. Lahko pa bi ga mnogim cerkvenim mogočnikom pred njim in pod njim, tudi slovenskim. »Če nimajo denarja v izobilju, so dolžni tega obdržati za vsakdanje potrebe in se v nobenem primeru ne klanjati pred odpustki.« To je bila Lutrova 46. teza; danes zveni samoumevno, takrat je bila protestniška in je zahtevala reformo. Po svoje je še vedno aktualna, le da danes ne kupujemo več odpustkov, zato pa smo prisiljeni kot davkoplačevalci polniti bančno luknjo, ki jo je pred desetletjem izkopala roparska naveza politikov, bankirjev in tajkunov, tudi cerkvenih. In ta je v našem času tista, proti kateri bi morali protestirati in jo odpraviti z novo reformacijo.

Sicer pa nam tu ne gre za tajkune in druge pohlepneže. Glavna je vera in njena povezava z Božjo besedo. Učili so nas, da je največja zasluga Lutra, Trubarja in drugih reformatorjev ta: da so ljudi nagovarjali, naj sami berejo Sveto pismo, in poskrbeli, da so to lahko počeli vsak v svojem maternem jeziku – ko so hkrati poskrbeli za prevode Svetega pisma v narodne jezike. Luter ga je prevedel v nemščino že leta 1534, Trubar je prevedel več delov, za prevod celote pa je poskrbel njegov učenec Jurij Dalmatin leta 1584. Že v prvi slovenski knjigi, Katekizmu iz leta 1550, katerega slovenski predgovor je začel z znamenitim stavkom »Vsem Slovencem gnado, mir, milost in pravo spoznanje božje po Jezusu Kristusu prosim«, pa je med drugim zapisal, kar sledi. »Vse mlade pa in preproste ljudi zvesto opominjam; pomislite, kaj se lahko človeku v kratkem zgodi; lahko kmalu umre, nakar mora gospodu Bogu pred vsemi ljudmi in angeli predložiti račun o vsem, kar je v tem življenju mislil, govoril in storil, nato pa prejme zasluženo plačilo. Kateri svojo vero, svoje življenje ter stan po besedi božji, kakor je v le-teh poglavjih (nauku) na kratko in razumljivo po vrsti predstavljeno, uravnava, ta bo v večnem življenju; kateri pa ne, pa bo v večnem žveplu in ognju. Pred njim nas Bog obvaruj!« Pomislimo torej, kako je z nami in s temi rečmi, ki seveda niso aktualne le ob dnevu reformacije in na dan spomina na mrtve …